Farni list st. 8
JEZUSOVA JED
Krščanska vera je edina na svetu, ki izpoveduje, da si je Bog privzel človeško naravo in kot človek prebival med ljudmi. Naš razum tega ne more dojeti; pred to trditvijo more le strmeti. Še bolj strmi, ko sliši, da se krščanski Bog tu ne ustavlja: med ljudmi hoče prebivati v koščku kruha in čaši vina ter se jim tako dajati v dušno hrano in pijačo.
Neki mož je rekel duhovniku: Za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi sploh ni primerno pridigati. Treba je le molče premišljevati o tej veliki skrivnosti. Drugi je dejal, da je en dan v letu za to premalo: vse življenje bi morali noč in dan klečati pred sveto hostijo. Neka žena pa je kar naravnost povedala: Znorela bi, če bi mogla verjeti, da je v hostij zares Bog.
Vsaka teh trditev ima v sebi nekaj resnice. Vedeti pa moramo, da Jezus ne živi med nami le v zakramentu svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Med nami je vedno in povsod, saj v njem živimo, se gibljemo in smo. Nikamor ne moremo, kjer njega ne bi bilo.
Ob tem se moremo vprašati, ali ni morda tudi Jezus imel kakšne duhovne hrane. Odgovor je pritrdilen. Dejal je, da je njegova jed v izpolnjevanju volje njegovega Očeta. S to jedjo se je hranil vse življenje. Ko se je med nas naselil, je izjavil: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod. Rojen je hotel biti od žene, katere geslo je bilo: Zgodi se mi po Božji besedi. Skušnjavca je pognal z besedami, da je treba le Boga ljubiti in samo njemu služiti. Vse življenje je bil tam, kjer ga je hotel imeti Oče, govoril je, kar mu je naročil Oče, delal je, kar mu je naložil Oče. V trpljenje je šel z besedami: Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga daje Oče? Zadnje besede so mu bile: Dopolnjeno je. Do konca je izpolnil Očetovo voljo, z njo je do popolnosti nahranil svojo dušo.
Zato nam ni treba samo molčati pred skrivnostjo Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, ni nam treba noč in dan klečati pred sveto hostijo, še manj je treba »znoreti« ob misli na tako veliko resnico. Kaj pa je treba? Po Jezusovem zgledu se je treba hraniti z izpolnjevanjem volje nebeškega Očeta.
Po: Beseda da Besedo