Farni list št. 4 (11.3.2018)

ČAS ZA POGOVOR MED NAMA IN POGOVOR Z BOGOM

Ni časa. Ni časa za pristno druženje, za molitev …, tudi za pogovor med zakoncema ga menda ni več. Kot baje ni več časa za dihanje, jed in počitek. Pa vendar vsi več ali manj redno dihamo, jemo in spimo, ker bi sicer ne mogli živeti. Zato tudi zakonca, ki ne razumeta, da je njun pogovor zrak, hrana in počitek njunega zakona, pobira … Tako versko, krščansko »pobira« zakonce, ki zaradi resnične obremenjenosti opuščajo bistveno stvar vere in krščanstva: reden stik z Bogom, predvsem z zakonsko in družinsko molitvijo.

Tako prihaja do tega, da sicer verni zakonci, ki jim res ni vseeno ne za vero ne za Cerkev, vedno bolj molijo na hitrico, molitev drdrajo, jo opravijo čim krajše, vsak zase, samo še včasih. In kot zakonca, ki nimata več rednega, pristnega medsebojnega stika, opažata neko čudno medsebojno odtujevanje – tako tudi zakonca, ki ne molita več skupaj, redno in osebno, opažata neko čudno oddaljevanje Boga, Kristusa in Cerkve od njunega zakonskega in družinskega življenja. V cerkvi se še nekako počutita in znajdeta kot kristjana. V svojem vsakdanjem zakonskem in družinskem življenju pa se kot taka ne znajdeta več dobro. Zdi se jima, da ne razumeta več dobro ne Boga ne Kristusa in Cerkve, pa tudi Bog, Kristus in Cerkev njiju ne razumejo več dobro. Skoraj nadležni jima včasih postajajo z nekimi svojimi zahtevami.

Vredno se je torej vprašati: Ali ne bi prav zakonca potrebovala bolj kot kadarkoli prej osebno, življenjsko, v zakonsko in družinsko življenje segajoč pogovor med seboj in z Bogom prav vsak dan ali vsaj enkrat na teden »zares«?! Če vzamemo dihanje in hrano za osnovo življenja, za kar smo prisiljeni najti čas, dodajmo k temu tudi ta vidik. Življenje v zakonu in družini bo lepše in bolj polno.