Farni list št. 3
PREPROSTO NEVERJETEN!
Ja – tudi to si pogosto mislim o sebi: Hej, Bog, s čim sem si zaslužil, da se tako zelo zanimaš zame?! Saj me vendar poznaš! V resnici se ne morem pohvaliti s kupom blestečih stvari.
Ampak očitno Boga to nič kaj ne zanima. Njegova ljubezen je neomajna. In kaj to naredi z menoj? Sezuje me. Pritečem kot izgubljeni sin v evangeliju. Včasih sploh ne morem verjeti, da nebeški Oče znova razširi roke in me smeje pozdravi. Kot izgubljeni sin zajecljam: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin!« (Lk 15,21).
Sploh ne morem dojeti, kako se Bog odzove name, skesanega grešnika. Pravzaprav bi moral reči: Konec je z mano! Za kazen me bo uničil s pogledom! A ne bi moral reči nekaj takšnega kot: »Izgini! Pojdi mi izpred oči! Nikoli, nikoli, nikoli več te nočem videti!« Ampak točno tega Bog ne naredi! Namesto tega je totalno srečen, da sem prišel nazaj k njemu. Zame je pripravil slavje. Najboljše od najboljšega!
Priložnost za to mi ponuja pri sveti spovedi. In kaj je spoved? Spoved je kot reden »update« v mojem življenju. Če posodobitev programov izpuščam, bo šla nekega dne po gobe cela programska oprema. Moj prenosnik je brez zaščite in izpostavljen napadu virusov in trojancev.
Spoved je kot servis pri avtomobilu. Vozilo mora k mehaniku najmanj na vsakih 30.000 km, sicer se reč ustavi, pokvari se motor. Cerkev pravi: najmanj enkrat na leto – najbolje pred veliko nočjo – naj bi vsak katoličan šel k spovedi.
Spoved je kot tuš po napornem pohodu. Domov prideš na smrt utrujen. Prah s ceste se je pomešal s tvojim znojem. Smrdiš in takšen nikakor ne moreš med ljudi. Vendar se po tuširanju počutiš kot prerojen. Tvoja koža lahko znova diha. Življenjske moči se ti povrnejo. Oblečeš sveža oblačila.
Po: Youcat – Spoved
PRIPOVED SVEČE
Prižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas. Sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila brez vsakršne koristi. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje ko gorim, manj me je in vse bližje je moj konec.
»Zgorela je,« boste rekli in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli.
Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Čutim, da je lepše in boljše, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.
Vidite, podobno je z vami, ljudje. Lahko se zaprete vase in ostanete sami. Toda vse ostane hladno in prazno. Lahko pa se odprete ljudem in jim darujete svojo toplino in ljubezen. Tako dobiva vaše življenje smisel in je življenje izpolnjeno.
Seveda je za to treba dati nekaj od sebe, nekaj svojega veselja, svoje srčnosti, svoje radosti, morda celo nekaj svoje žalosti!
Ni treba trepetaje razmišljati, kako se boste zavarovali. Moje veselje doživlja tisti, ki se razdaja.
Kdor postaja drugim svetloba, se mu bo svetloba podvojila. Bolj ko bo gorel za druge, več svetlobe bo v njem. Mnogi ljudje so žalostni in zamorjeni, ker se bojijo živeti za druge in jim prinašati svetlobo. Še vedno niso razumeli: plamenček, ki gori, velja več kot vsa tema sveta. Zato dopustite, da vas poučim jaz, preprosta sveča.
Božo Rustja, Zgodbe, ki odkrivajo novo pot
