Farni list št. 15 (19.11.2017)

POSLEDNJA SODBA – moje srečanje s Kristusom

Ljubitelji umetnosti z vsega sveta se ustavljajo ure in ure pred Michelangelovo Poslednjo sodbo na prednji steni Sikstinske kapele v Vatikanu. Veliki umetnik je v svoji starosti, poln vere in genialne ustvarjalnosti, vdihnil v mrtvo steno veličastnosti in grozoto vstajenja mrtvih ter poslednjega obračuna med učlovečenim Bogom Kristusom in vesoljnim človeštvom.

Tudi človek, ki nima nikakršne vere, se mora ob tej sliki zdrzniti. Umetnina ga sili, da gre sam vase, razmišlja o smislu svojega bivanja, o začetku svoje poti, še bolj pa o njenem koncu, kamor nezadržno z vsakim dnem polzi.

In kakšno bo moje srečanje s Kristusom?

Kristusova pripoved o vesoljni sodbi, ki ji bomo prisluhnili na nedeljo Kristusa Kralja, naj bi vsakogar spremljala v vsakdanje življenje in naj bi mu pomagala pogosto odpirati knjigo življenja – evangelij na vseh straneh. Poln je namreč vsakršnih spodbud za dobro. Kdor bo namreč celostno Kristusovo blagovest nosil v srcu in jo presejal v vsakdanje življenje, tisti bo z lahkim korakom stopil na Kristusovo desnico, ko se bodo oglasile angelske trombe in priklicale k veliki sodni obravnavi vse žive in mrtve.

Če bomo tako živeli, potem naše srečanje s Kristusom ne bo zastrašujoča podoba, temveč še ena radost več, ki nas bo vodila v večno kraljestvo sreče in radosti.

                   Po:  S. Janežiču