Farni list št. 5 (9.4.2017)

VELIKONOČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV

Dobro je, da je velika noč spomladi, saj nam tako še narava pomaga krepiti vero v vstajanje in v življenje. Mrtva narava se prebuja, vstaja od mrtvih. Sveto pismo pravi, da je tudi Jezus vstal od mrtvih. Še več. Cerkev uči in kristjani verujemo, da bo tudi človek vstal k novemu, večnemu življenju.

Na veliko noč beremo v prvem berilu odlomek Petrovega govora, v katerem apostol pravi: »Veste o Jezusu iz Nazareta …« (Apd 10,38). Peter je poslušalce spomnil na to, kar so že vedeli, pa vendar niso verovali, niso živeli v skladu s tem védenjem. Oznanil jim je Jezusa iz Nazareta, ki je delal velika znamenja, ki je umrl, a tudi vstal od mrtvih (prim. Apd 10, 34-43). To je bilo Petrovo pričevanje. To je bilo njegovo prepričanje, da nekaj vedeti o Jezusu pomeni predvsem verovati v njegovo vstajenje od mrtvih. To je bilo Petrovo zagotovilo, da lahko svojo vero v Jezusovo vstajenje naslonim na priče. Mi danes nimamo le prvotnih prič, tistih, ki so se o veliki noči srečali z Jezusom. Mi imamo še druge priče. To so predvsem svetniki, ki jih je »velika množica« (Raz 7,9).

»Veste o Jezusu …« Škofje in duhovniki vsako nedeljo govorimo o njem, pa še med tednom ob različnih priložnostih, verni in neverni pa poslušate naše oznanilo. A vedeti še ne pomeni verovati in živeti.

O veliki noči obnavljamo svojo vero v Jezusovo in naše vstajenje. Vero v vstajenje in večno življenje krepimo in izpovedujemo, ko redno in zavzeto opravljamo svoje dolžnosti, ko lepo pripravimo in obhajamo velikonočna in vsa druga bogoslužja, ko smo pri vsem svojem delu zazrti tja čez, v tisto, česar »oko ni videlo, uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo« (1 Kor 2,9), ko potujemo s tistimi, v katerih prepoznavamo vzornike in priprošnjike.

Apostol Peter je vedel o Jezusu tisto bistveno, ker se je z njim srečeval tri leta. Več je vedel o Jezusu na véliki petek, ko ga je po zatajitvi Jezus pogledal in se ga usmilil. Še več je vedel po veliki noči ob srečanjih z vstalim Jezusom. A največ je Peter vedel o Jezusu takrat, ko je v Rimu pretrpel mučeniško smrt in se z Jezusom srečal iz obličja v obličje. In Peter zdaj ve vse o Jezusu. Ker je pri Njem in ga gleda »iz obličja v obličje«.

O veliki noči delajmo korake v to smer. Tudi če se opotekamo, omahujemo, padamo, nas vstali Jezus spremlja in krepi. On, ki tako razlaga Božjo besedo, da postaja naše srce goreče. On, ki dan za dnem pred našimi očmi blagoslavlja in lomi kruh ter nam daje sebe v hrano. Temelj temu dogajanju je Jezus postavil na veliko

noč s svojim vstajenjem od mrtvih. Zato je noč velika, ker iz nje klije tudi za nas novo, večno življenje.

Slovenski škofje želimo velikonočno upanje v večno življenje in zato tudi veselje vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, vsem vernikom doma in po svetu, še posebej pa vsem bolnim in trpečim.         

Vaši škofje

Temu voščilu se pridružujemo tudi g. Anton Slabe in župnik Damjan s sodelavci.

VELIKI NOČI NAPROTI

POSTNI ČAS JE POT

Na tej poti najprej priznavamo, da smo grešniki pred Bogom in pred ljudmi. Z vsakim grehom se oddaljujemo od poti, po kateri nas Bog vodi v življenje, k sebi, vase. Že to spoznanje je dar Božje milosti. Zato se vračamo vase; tako se spoznavamo in očiščujemo duha, z obžalovanjem in spovedjo pa iščemo notranji mir in svobodnost srca, da moremo obnavljati in širiti vezi z drugimi, ko se učimo sočutja in usmiljenja. Po tem rastejo v nas vera, zaupanje in ljubezen, ki nas edine morejo živo povezati z Bogom. Jezus je to pot prehodil pred nami, da bi mogli in znali hoditi za njim kot njegovo, Božje ljudstvo. Najviše se ta pot vzpne v dneh velikega tedna, zato želimo zlasti zadnje dneve obhajati skupaj.  

VELIKI ČETRTEK   

           Judje so obhajali spominsko noč, ko jih je Bog v  Egiptu  rešil iz smrti in sužnosti; svoje domove so takrat zaznamovali z jagnjetovo krvjo. Tudi Jezus je tako obhajal to zadnjo večerjo. Na mizi je bilo jagnje in kruh, grenka omaka in vino,  prav kot v vseh drugih hišah. Toda tu je Jezus postavil novo daritev – sveto mašo, v kateri sam postaja novo Jagnje za rešitev človeka iz greha in smrti v večnost in svetost življenja. 

Vsaka maša je njegova resnična daritev; Jezus gre vedno znova skozi trpljenje in smrt v vstajenje. Novi so tudi duhovniki, ki jih sam izbira in posvečuje. Prav tako je nova tudi njegova temeljna zapoved: »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil«.

                 Po maši gremo z Jezusom na Oljsko goro, kjer je pretresljivo doživljal svoj smrtni boj in dokončno sprejel Očetovo voljo, da gre v smrt za ljudi, doživel izdajstvo in bil odveden v ječo, kjer bo čakal na obsodbo, ki so mu jo pripravili ljudje.

                 Z oltarjev zato odstranimo vse okrasje in prte, ker je Gospod skril vse veličastvo, ki ga je nosil v sebi in je raje sprejel podobo ponižnega služabnika ljudi.

 VELIKI PETEK

 Zvonovi molčijo, kot umolkne vsa človeška modrost ob smrti Božjega Sina, po katerem je vse stvarstvo in vse življenje. Zaradi naših grehov se je to zgodilo, on pa je vse obrnil v odrešenje ljudi, da ga z močjo  Božje ljubezni podarja vsem, ki ga iščejo in prosijo.

 Spokorno bogoslužje začnemo s tiho molitvijo na kolenih pred skrivnostjo te Božje ljubezni. Ljudje smo Božjega Sina, edinega pravičnega in Najsvetejšega, obsodili in zavrgli, on pa nam prav iz tega odpira pot rešitve.

S preroki in z evangelistom premišljujemo Jezusovo trpljenje (pasijon), da bi razumeli in občutili grenkobo trpljenja in smrti, uničujočo silo človeške zaslepljene hudobije in greha, pa tudi veličino Božje ljubezni in njeno odrešujočo moč.   

 V svoje prošnje k temu viru odrešenja usmerjamo skupne prošnje zase in za ves svet, saj je Jezus trpel in umrl za vse ljudi vseh časov.

Križ je zakrit; malo pred tem se je Jezus skril ljudem; hotel je pokazati, da gre v smrt prostovoljno in takrat, ko dozori čas, po Očetovi volji in ne po volji ljudi. Ta križ častimo z znamenji spoštovanja, hvaležnosti, ljubezni. Nanj nas spominja križev pot, križ pri nas doma, v molitvi in na grobu.

V obhajilu se nahranimo z Jezusom, tu je že poveličan, da bi bil on v nas in mi v njem; v nas umira, da bi mi imeli v sebi njegovo življenje. To je največji dar Očeta v nebesih nam, umrljivim in silno nepopolnim. Je resnično Najsvetejši vsega stvarstva. 

Kakor sta takrat Jožef in Nikodem snela Jezusa s križa, ga povila v tančico in nesla v grob pod Kalvarijo, podobno ga mi v zakriti monštranci spremimo k Božjemu grobu. Kdo bi ob taki smrti in pokopu ostal neprizadet? Vsaj nekaj časa ostanemo ob grobu v premišljevanju tega, kar smo obhajali, da se učimo tudi sami živeti.

VELIKA SOBOTA

Ta dan vlada velik molk. Smrt ima svoje dostojanstvo in zbuja spoštovanje, nam tudi strah. Ta dan prihajamo  k Božjemu grobu častit Gospoda, ki v njem počiva.  Vendar se že nekako svita nova stvarnost, ki je človeški pameti nepojmljiva, veri pa tako ljuba, sveta, trdna in nezamenljiva.

Že jutranji blagoslov ognja, s katerim prižgemo ogenj domačega ognjišča, namiguje na to, da Jezus iz svoje smrti poraja novo življenje, ki ogreva domače življenje in jasní življenjske poglede, toda tudi uničuje vsebine, ki niso vredne, da so v nas in med nami, ter odkriva prave dragocenosti človeškega bivanja.

Blagoslov velikonočnih jedil nakazuje isto skrivnost. Ob kruhu se bomo učili hvaležnosti za rodovitnost polj, ki nam ga dajejo, še bolj pa za kruh večnega življenja, ki je Kristusovo Telo. Ob mesu se bomo spomnili, da je Jezus v telesu trpel za nas, da pa je vstal od mrtvih in to vstajenje zagotovil tudi za nas. Ob hrenu naj nas ne plaši misel na trpljenje, ki je tudi del našega življenja, saj ga je Jezus posvetil in mu dal velik pomen in pot v globino ljubezni. Ob pirhih, ki so podobni kapljam krvi, pa bomo poskušali razumeti, kako je bil Jezus pokopan v kamnitem grobu, a je tretji dan vstal živ v novem, poveličanem telesu, ki ne more več ne trpeti ne umreti.

 Velikonočna vigilija je noč prehoda iz smrti v življenje. Zunaj blagoslovimo velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa vstalega. Znamenja na njej so zgovorna: ob križu črki grške abecede, ker je Kristus začetek in konec vsega; znamenja petih Jezusovih ran, ki so po vstajenju slaven spomin; pa letošnja letnica, ker je Kristus postal Gospod vseh časov in vse večnosti. Tej sveči, Kristusu, pojemo hvalnico. To je resnično velika noč.

Zatem gledamo v zgodovino, poslušamo Božjo besedo. Spominjamo se velikih Božjih del, ki jih je naredil za ljudi; ob tem se učimo Boga občudovati in se življenja veseliti; zato pojemo Bogu hvalo. Po zadnjem berilu zapojemo Slavo in spet se oglasi veselo zvonjenje. V svet po končanem postu spet zadoni vesela Aleluja. Hvalimo Boga !

Med mašo, s katero že vstopamo v velikonočni čas, se spomnimo množice svetnikov in ob blagoslovu krstne vode obnovimo krstne obljube; to je bil dan, ko nam je Bog podaril večno življenje in začetek vstajenja.