Farni list št. 4 (19.3.2017)

jezus – studenec žive vode za vse

Vsakdo izmed nas je ob prebiranju ali poslušanju današnjega evangelijskega odlomka, ki predstavlja srečanje med Jezusom in Samarijanko, povabljen k premišljevanju in k vživljanju v položaj žene, ki v opoldanski vročini najde Jezusa utrujenega, sedečega ob vodnjaku. Od prvega presenečenja, da jo on, ki je Jud, prosi za vodo, njeno začudenje raste ob Jezusovi napovedi „žive vode večnega življenja“ in ob spoznanju, da je temu tujcu znano vse njeno življenje in da je nastopil čas čaščenja Boga v duhu in resnici.

Misel na žejo se pojavlja vzdolž vsega Janezovega evangelija: od srečanja s Samarijanko do velikega vabila, naj se odžejamo pri Jezusu, izrečenega ob šotorskem prazniku, pa vse do Jezusove žeje na križu, ko je dejal: „Žejen sem!“ (Jn 19,28). Jezusova žeja predstavlja vrata, ki omogočijo vstop v Božjo skrivnost. Bog je trpel žejo, da bi nas odžejal, podobno kot je postal ubog, da bi mi obogateli (2 Kor 8,9). Boga žeja po naši veri in po naši ljubezni. Kot dobri in usmiljeni oče nam želi največje dobro, in to je v bistvu on sam.

Samarijanka pa predstavlja človekovo bivanjsko nezadovoljstvo osebe, ki ne najde tega, kar išče. Imela je pet mož in zdaj živi skupaj z enim, ki z njim ni poročena. Njeno prihajanje k vodnjaku, da bi zajela vodo, in odhajanje domov, izraža ponavljajoči in skoraj malodušni življenjski slog. Zanjo pa se je vse spremenilo tisti dan, ko se je pogovarjala z Jezusom. Srečanje jo je tako pretreslo, da je pustila vrč vode tam pri vodnjaku in ljudem tekla v mesto povedat, naj pridejo pogledat človeka, ki ji je povedal vse, kar je storila, in hkrati izrazila svojo slutnjo, da je on Odrešenik. 

Vsakomur izmed nas velja povabilo, naj svoja srce odpre Bogu v zaupnem poslušanju njegove Besede, da bi – podobno kot Samarijanka – srečali Jezusa in v njem prepoznali resničnega Odrešenika ter o njem vsak dan znova pripovedovali ljudem.     

             Po: s. B. Zelič, Radio Ognjišče, 2008