Farni list št. 14 (25.9.2016)

Najbrž ni vernega človeka, ki ga ne bi mučilo dejstvo, da nekatere molitve niso uslišane. Zato se jim postavlja vprašanje: »Čemu moliti, ko pa tolikokrat nismo uslišani?« In vendar Jezus v današnjem evangeliju poudarja, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«, saj bo Gospod »hitro pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu«.

Zakaj je resničnost potem drugačna – prosimo, a ne prejmemo? Znana nam je prispodoba z otrokom in škarjami. Ali »pravilno uslišijo« starši majhnega otroka, ki moleduje, naj mu dajo škarje, a mu ne ustrežejo, ker vedo, da bi se z njimi ranil. Bog že ve, kaj je dobro za nas, zato nam nakloni samo tisto, kar je za nas res dobro.

V zadnjem stavku današnjega evangelija pa nam Jezus da še eno pomembno navodilo. Potem ko zagotovi, da bo Gospod gotovo uslišal vztrajno molitev, izreče besede: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Kakor da bi hotel poudariti pomen vere pri molitvi. Naša vztrajna molitev mora biti zasidrana v vztrajni veri. Vera pa pomeni izročitev, razpoložljivost pred Bogom, odpoved samovolji in priznanje drugega, in sicer Drugega, z veliko začetnico – Boga.

»Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim 8,26), je sv. Pavel ubesedil našo zadrego pri molitvi. Res ne vemo, kako bi molili, zato velikokrat prosimo za nepomembne stvari, ali take, ki se zdijo pomembne nam: da bi zmagalo naše nogometno moštvo, da bi na našo solato močil dež, da bi snežilo, ker bi radi šli na smučanje. Da bi pravilno molili v veri, bo dobro poiskati nekoga, ki nam bo vzor molitve v veri. Ena takih vzornic je zagotovo Marija, Jezusova in naša mati, ki jo v mesecu oktobru ob molitvi rožnega venca še posebej častimo.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem