Farni list št. 10 (10.7.2016)

ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA

V preteklosti so ta zakrament imenovali 'poslednje maziljenje', ker je bilo razumljeno kot duhovna tolažba pred bližajočo se smrtjo. Govoriti o 'bolniškem maziljenju' pa nam pomaga razširiti pogled na izkušnjo bolezni in trpljenja v obzorju Božjega usmiljenja. Vso globino skrivnosti, ki se kaže v bolniškem maziljenju, izraža svetopisemska prilika o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija (Prim. Lk 10,30-35). Vsakokrat, ko obhajamo ta zakrament, Gospod Jezus v duhovnikovi osebi postane blizu tistemu, ki trpi in je težko bolan ali pa je ostarel. Prilika pravi, da usmiljeni Samarijan poskrbi za trpečega človeka ter na njegove rane zlije olja in vina. Olje nas spominja na blagoslov olja, ki ga vsako leto pri krizmeni maši na veliki četrtek opravi škof, namenjeno pa je ravno bolniškemu maziljenju. Vino pa je znamenje Kristusove ljubezni in milosti, ki izvirata iz darovanja njegovega življenja za nas in ki se v vsem svojem bogastvu izražata v zakramentalnem življenju Cerkve. Na koncu Samarijan trpečega človeka zaupa v skrb gostilničarju, ne glede na stroške. 'Gostilničar' je Cerkev, skupnost kristjanov, smo mi, ki nam Gospod vsak dan zaupa tiste, ki trpijo v telesu in duhu, da bi lahko še naprej zlivali na njih vso Gospodovo usmiljenje in zveličanje.

Bolniško maziljenje ni čarovništvo

Nikakor pa ne smemo zakramenta bolniškega maziljenja enačiti z nekakšno magijo ali nekimi New Age obredi, ki bodo zgolj zaradi dogajanja samega pripomogli, da bo bolnik »vstal in nesel svojo posteljo«. Zakrament bolniškega maziljenja zahteva najprej vero: KKC-1504 Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), "kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej "dotika", da bi nas ozdravil.

Ne ozdravlja zakrament sam po sebi. Tudi ne ozdravlja duhovnik, ki podeljuje zakrament. Ozdravlja namreč Jezus Kristus, v moči vere prejemnika zakramenta. Duhovnikova vloga je omejena zgolj na posrednika božje milosti. In ozdravljenja si ne smemo predstavljati po svoje, temveč je premik iz recesije v novo življenje; je zmožnost sprejeti božjo voljo; zedinjenje bolnika s Kristusovim trpljenjem v njegov blagor in v blagor vse Cerkve; tolažba, mir in srčnost za krščansko prenašanje tegob bolezni ali starosti; odpuščanje grehov, če tega bolnik ni mogel prejeti v zakramentu pokore; vrnitev zdravja, če je to ugodno za duhovno zdravje; priprava na prehod k večnemu življenju.

Naloga, ki jo je Cerkev prejela od Jezusa

To naročilo je poudarjeno na ekspliciten in impliciten način v Jakobovem pismu: 'Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bo odpuščeno' (Jak 5,14-15). Gre za prakso že iz časa apostolov. Jezus je namreč svoje učence učil, naj tako kot on ljubijo bolnike in trpeče, in jim posredoval zmožnost in nalogo, da v njegovem imenu in v skladu z njegovim srcem podeljujejo tolažbo in mir, preko posebne milosti zakramenta. Vendar pa pri tem ne smemo pasti v obsesivno iskanje čudeža ali pričakovanje, da bomo vedno dosegli ozdravljenje.

V trenutku bolečine in bolezni nismo sami

Gre za zagotovitev Jezusove bližine bolniku ali ostarelemu; vsaka oseba, starejša od 65 let lahko prejme ta zakrament enkrat na leto. Jezus je, ki se ji približuje. Duhovnikov obisk bolnika je zelo pomemben; duhovnik pride, da bi pomagal bolniku ali ostarelemu. Jezus je namreč tisti, ki na ta način prihaja in tolaži, daje moč in upanje, odpuščanje. To ni noben tabu, kajti vedno je lepo vedeti, da v trenutku bolečine in bolezni nismo sami. Duhovnik in tisti, ki so prisotni med bolniškim maziljenjem, predstavljajo vso krščansko skupnost, ki se kot eno samo telo z Jezusom zbere ob trpečem in njegovi družini ter v njej ohranja upanje, jo podpira z molitvijo in bratsko toplino. Največja tolažba pa prihaja iz dejstva, da v zakramentu postane navzoč sam Gospod Jezus, ki nas prime za roko, nas ljubkuje in nas spominja, da mu že pripadamo in da nas nič, niti zlo in smrt, ne bo moglo ločiti od njega.

Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 26. 2. 2014