Farni list št. 4 (6.3.2016)

ŠEL BOM K OČETU, KI JE DOBER

V priliki o izgubljenem sinu nehote vidim tudi zgodbo številnih današnjih mladih, ki zapustijo starše. Ti jih imajo radi, zato zelo trpijo, ko odidejo in zabredejo na kriva pota. Tudi v evangeliju oče trpi, ko ga zapušča najmlajši sin. Ker ga ljubi, trpi, a mu pusti svobodo, da odide.

Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: sin se vrne k očetu. Kdaj se je pravzaprav sin odločil za to? Takrat, ko je padel najniže, ko je pasel svinje in mu ni nihče ponudil niti hrane, ki so jo jedle te, za Jude nečiste živali. Evangelij tudi pove razlog za sinov odločilni korak. K temu pripomore spomin na očetovo dobroto. Sin se spomni, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruha samo svojim, ampak celo najemnikom, in to v izobilju. Ko se zave očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k očetu.« Sin se je spreobrnil, ker je odkril, da je ljubljen.