Jakob Šolar - 6. del
4.3. Čas po drugi svetovni vojni od 1945 do 1968
Povojna oblast je do vseh, ki niso bili v OF odkrito nasprotovala. V Ljubljani je 15. in 16.7.1945 potekal prvi kongres OF Slovenije, na kateri je imel osrednji referat B. Kidrič, ki je med drugim spregovoril tudi o Gosar-Šolarjevih sredincih in jih označil kot »ostro kampanijo« proti ljudskemu gibanju in jih videl kot »dokončno izdajo zaupanja lastnega naroda« (isto tam, str.55; B. Kidrič, Poročilo na prvem kongresu Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Ljubljani 16.7.1945; IOOF, Ljubljana 1945, str. 6-13). Na volitvah novembra 1945 je zmagala Ljudska fronta. Zavezniške države so volitve v Jugoslaviji priznale kljub nepravilnostim (isto tam: str. 55-56). Razvoj dogodkov se je odvijal sovražno do vseh, ki so se znašli med kolaboranti, nasprotniki režima, podporniki okupatorja. Sodišča so delala po hitrem postopku na temelju revolucionarnega prava (isto tam, str. 56;) Na takem spisku »sovražnikov« je bil tudi Šolar. Po vrnitvi iz taborišča Dachau ga ni več moč zaslediti kot aktivnega med političnimi podporniki, kajti delo na SAZU je bila sedaj njegovo glavno delo. Ukvarjal se je s tem, kako prispevati slovenskemu narodu, narediti nekaj velikega v kulturi, to je v njegovem lastnem materinem jeziku.
Po vrnitvi je konec leta 1945 Šolar začel delati za Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani ter kmalu postal desna roka dr. Frana Ramovša, tajnika oz. predsednika Akademije pri uresničevanju njegovih velikih jezikoslovnih načrtov, kot so slovar slovenskega knjižnega jezika, slovenski pravopis, slovenska slovnica itd. Šolarjevo obdobje na Akademiji se je zaključilo leta 1952. Januarja je Udba prišla do osnutka pisma, katerega je Šolar napisal prijatelju F. S. Finžgarju. V njem je komentiral atentat na škofa A. Vovka in gonjo proti E. Kocbeku. Oddelek Akademije, ki ga je dejansko vodil Šolar, maja ni več dobil denarja za zunanje sodelavce, zato je moralo prenehati sodelovati 40 izpisovalcev. Julija je Udba izdelala scenarij za Šolarjevo politično obtožbo in sodno farso (Vodušek Starič 1996:110 (Mueller, Gradivo in spomini, str. 218).
Preteklo je že sedem let po vojni, ko se nemudoma odpre Šolar-Fabijanov proces. Do smrti ravnatelja SAZU dr. Ramovša je stanje Šolarju mirovalo, čeprav se je medtem že odvijalo veliko zaslišanj in obsodb. Zato se ni čuditi, da je Tamara Griesser-Pečar spisala okoli 800 strani monografije o sodnih procesih, kamor je uvrstila tudi Šolar-Fabijanov proces. Ta proces je označila kot postopek pred sodiščem, ki so ga oblasti uprizorile z namenom, da bi odstranile t.i. sredino. Sojenje Šolarju se umešča med tiste procese, na katerih so duhovnike obsodili zaradi njihovega domnevnega sovražnega delovanja med vojno. Številni dokumenti in podatki v arhivu in v literaturi dokazujejo, da so bile tovrstne obtožbe oblasti neutemeljene. Šolar ni sodeloval z okupatorjem, kolaboraciji je odločno nasprotoval, od nje je skušal odvrniti tudi druge npr. majorja Novaka. Oblast mu ni naklonjena, ker se ni opredelil, temveč je hkrati deloval v Slovenski zvezi in ohranjal stik s člani OF. Partija se je čutila ogroženo, bala se je močnega katoliškega nasprotnika, zato je sklenila nevarnost odstraniti (Tina Esih, str. 61; T.Griesser-Pečar. Cerkev na zatožni klopi: sodni procesi, administrativne kazni, posegi ljudske oblasti v Sloveniji od 1943 do 1960, Družina, Ljubljana 2005, str. 540).
Ni povsem jasno, kdaj je bil sprožen postopek, a po vsej verjetnosti v začetku poletja 1952, kajti dne, 18.7.1952 šef preiskovalnega oddelka UDV major Avgust Bračić sporoči D. Šumaku, da je našel nekaj »kvalifikacij dejanj«, ki so primerni za sojenje. Prvo »vedenje v stari Jugoslaviji«, stiki s tujino kot primer špijonaže, med vojno kontakti s sovražnimi skupinami, primeri združevanja proti ljudstvu in državi, nato sovražna propaganda,... To so montirana gradiva za sojenje in obsodbo. Po besedah Bračića je gradivo potrebno tako prilagoditi, da se ujema z opisi kaznivih dejanj v samih členih kazenskega zakonika (isto tam, str.62; ARS, AS 1931, Proces Šolar-Fabijan, fascikl 2, mapa 6 – Šolar Jakob, str.797). Načrt sojenja in sodbe je skrbno načrtovan in sicer da se prične pred izidom knjige F. Saje, Belogardizem, v kateri je opisana vloga Šolarja v Slovenski zvezi in legijah, nato pa se sojenje podpre z mediji in očrni Šolarja v očeh širše javnosti (isto tam, str. 63; J.Vodušek Starič: Poskus reprize dolomitske izjave, str. 109, in ARS, AS 1931, Proces Šolar-Fabijan, fascikl 1, mapa 1, str. 35-37). Za vse obtožbe so natančno priredili postopke, obtožne tekste, priče, dokumente, kar je obširneje zapisano v zapisnikih procesa in obsega več kot 800 strani.
Glede na medijsko propagando proti Šolarju je 12.10.1952 zaprosil SAZU za razrešitev dolžnosti oziroma odpoved službe. Takratni tajnik Milko Kos mu odgovarja, da je to poleg smrti Frana Ramovša zadeva, ki je »vsekala v znanost in strokovno delo inštituta tako globoko vrzel, da ne ve, kako jo bodo zgladili in izpolnili. Ne glede na to, je SAZU sprejel odpoved z dnem 31.10.1952 (prav tam, str. 66; NŠAL, 507 Jakob Šolar, škatla 165, mapa: osebni dokumenti; Spoštovani gospod profesor (Milko Kos); Odločba SAZU). Aretacijo so izvedli 11. decembra 1952 ob 7. uri zjutraj v stanovanju v Ljubljani, kjer je Šolar stanoval.
Sojenje se je odvijalo 28. in 29.12.1952 skupaj s profesorjem teologije Fabijanom, zato se to sojenje imenuje Šolar-Fabijanov proces. Razprava pred sodiščem se je zaključila 30.12.1952 z razglasitvijo »Sodbe v imenu ljudstva« Okrožno sodišče v Ljubljani in je Šolarja obsodilo na deset let zaporne kazni. Šolarja so zaprli v zapor na iškem gradu, o katerem v svojih spominih piše Ljubo Sirc. Zaporniki so morali delati na posestvu, ki je pripadalo gradu. Šolarju so sčasoma omogočili, da je delal tudi za SAZU, kajti prav sodelavci iz SAZU so posredovali, da je na njihovo priprošnjo potem neumorno delal tudi v svojem znanstvenem delu jezikoslovja. Med Šolarjevo politično klavzuro se je med jezikoslovci pojavilo vprašanje, kdo bi postal predstojnik inštituta za slovenski jezik na SAZU. Ker ni bilo pravih, strokovno usposobljenih, so predlagali Sovreta, ki pa je ob tem napisal predsedniku akademije Josipu Vidmarju pismo: »Spoštovani tovariš predsednik, zelo se čutim počaščenega, da mi zaupate to nalogo, vendar vam moram povedati, da je ne morem sprejeti, ker imamo v Sloveniji strokovnjaka, ki daleč presega ne le moje znanje, ampak znanje vseh živečih slavistov – to je gospod Jakob Šolar, ki se trenutno nahaja v zaporih na Igu. S svojim vplivom in avtoriteto izposlujte, da bo Jakob Šolar zapustil te sramotne prostore in zasedel mesto predstojnika inštituta za slovenski jezik, ki mu po njegovem znanju in ugledu ter predanosti pripada«. Da je Šolar v zaporu delal tudi za SAZU potrjuje tudi njegovo pismo bratu z dne 1.6.1954: »Kmalu za Rokom so bili tu slovničarji iz Akademije in sem jim oddal nekaj dela, okoli 80 strani rokopisa. Radoveden sem, kako bo uporaben za njih namene, ... Seveda tu le na ¼ morem zbrati moč za delo, ni sredstev.« (sredstev = potreboval bi nekaj literature, ki pa jo v zaporu ni bilo.) Ohranjal je stike s prijatelji iz profesorskih krogov in SAZU. Redno so ga obiskovali prijatelji npr. prof. Maks Miklavčič in domači, predvsem brata Rok in Vencelj. A prestajanje nepravične kazni na človeku pusti posledice tegobe, nezadovoljstva, tesnobe. V pismu, ki ga je pisal bratu Venceljnu 15.5.1955 piše: »Kar ne znajdem se več in imam včasih občutek, da tavam po temi, včasih, da hodim po vrvi, vse to začenja ubijati in živčno moriti, da mi jemlje tudi voljo in moč do dela...Vsekakor se je pa v meni toliko podrlo vere v človeka in v vrednote dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj.« Razlike v življenjskem slogu so se nasploh zelo spremenile, kot ugotavlja v pismu 1.5.1954: »Če pomislim na svoje prve maje od 1941 naprej, se mi zdi, da se mi je že tedaj sesul svet pod nogami. Vsako leto hujše: prvo leto izgon iz Št. Vida, potem visenje v negotovosti, nazadnje 45 taborišče v Dachauu, zdaj spet za mrežami, tako da se ne znajdem več. In če pomislim na vse moje od dijaških let naprej in primerjam razmere v vseh teh časih, v kakršnih sem rasel in kakršne sem spoznal po svetu, je razloček tako velik, da se zdi neverjeten in nemogoč.«
Poleg obiskov, ki so bili v zaporu omejeni in so morali biti vnaprej najavljeni, sta brata tudi spodbujala svojega starejšega brata Jakoba v pismih in mu pošiljala pakete. Nekaj primerov pisem, ki jih je Vencelj poslal bratu Jakobu:
»Včeraj sem prejel Tvoje pismo za katerega ti prav lepa hvala za vsa voščila in pozdrave, kar bom sporočil vsem omenjenim. Občutil sem sam zadnjič, da Ti je vzelo glas, ko sva se poslovila, in tudi občutil, da si mi več povedal, kakor bi mi mogel povedati z besedo. Jaka, nikar ne jemlji vse tako globoko, pazi bol na zdravje, saj ne moremo vedeti, kako je bol prav ali tako ali drugače. Kolikor te jaz poznam, namena nisi imel nikomur škodovati, strog si bil le do sebe, kar ti sedaj v tem položaju posebno prav pride. Jaz sem srečno prirajžal domu ob štirih sem bil še v Ljubljani. Doma gre ponavadi vse naprej, jutri bomo klali,... (21.2.1954).
»Tvoje pismo sem prejel že 4. tega meseca, za katerega se ti prav lepo zahvalim, za voščila za god in za vse šočutje, in hvaležnost, ki jo izražaš. Jaka ne delaj si skrbi zaradi tega in ne misli, da je bog ve kako huda pot, če gre človek vsaki drugi mesec enkrat do tebe, posebno, če še s kolesom gre človek je kar za en užitek se peljati čez barje na Ig posebno sedaj v letnem času, človek gleda grede običaje ob delu v drugem kraju, seveda še raje bi pa videl če prideš včasih tudi ti na Rudno, no Bog daj zdravje in pride tudi to.« (13.9.1954)
»V sredo na Matevžev god sem prejel tvoje pismo za katerega ti prav lepa hvala, posebno še za voščila za god. Tudi jaz se spominjam še nazaj, ko smo bili še vsi pod skrbnim varstvom staršev in kako je že prva vojska skalila vso lepo življenje. Matevž je ostal v vojski, potem je bil Rok poldrugo leto v nevarnosti in takoj po vojski pa bolezen, ki se skoro ni prenehala toliko časa, da so pomrli oče, ata in mama. Pa če človek to opazuje, saj je to povsod, vse skupaj kakor eno romanje, en čas gre dobro cela družba, potem pa opeša enkrat eden drugo drug.« (24.9.1955)
»V ponedeljek sem prejel tvoje pismo, za katerega ti prav lepa hvala, kakor tudi za voščila za praznike. Tudi midva ti želiva zdravja in moči in veliko korajže v delo in življenje, da bi lažje prenašal to breme. Pozdrave bom sporočil, kakor želiš, če pa bi jaz vse našteval po imenu, pa moram cel pisem popisat, zato naj zadostuje, da te pozdravljajo vsi znanci in sorodniki iz cele doline, posebno še Dražgošani, ker si bil v teh dneh največ med njimi.« (24.3.1956)
»Že pred enim tednom sem prejel tvoje pismo, za kar ti prav lepa hvala za voščila za god in za vse. Lahko verjamem, da ti v teh časih pride na misel konec počitnic in začetek šole, saj je to trajalo v vseh mladih letih. Prav za prav nisi imel nobenih počitnic, pač pa le eno spremembo dela, ker si takoj, ko si prišel domu, prejel za delo, če si bil v višjih šolah, pa še doma za težje delo, mlada leta....so res lepa in ostanejo le še lepi spomini, drugače pa je tako, da vsak letni čas prinese svoje delo, veliko let pa sive lase. Najbolj prav pa nam pride, da nas niso nič šparali in crkljali, da se človek ne ustraši vsakega dela, ki je neizogiben, velike razlike v tem, naša mlada leta ali pa kakor jih gleda človek danes.« (16. 9.1956)
»Hvala Bogu čas vendarle še kar hitro teče, takoj bosta dva meseca tega leta pri kraju, in ko se enkrat štejejo le meseci namesto let, gre vse hitreje, samo ostani zdrav, pa bo prav hitro prišel čas, ko bo konec tudi tega.« (16.2.1957)
Po pretečeni kazni (april 1957) je bilo Šolarju njegovo delo zaradi obsodbe močno oteženo. S sodelavci SAZU je bil v kontaktu tudi v zaporu, zato so ga po izpustitvi na prostost takoj povabili k sodelovanju. Slovarska sekcija akademije ga je povabila 7.6.1957 k nadaljevanju dela, ki ga je opravljal že prej. Prva leta je delal za SAZU od doma, kajti potreboval je nekaj časa, da si uredi osebne zadeve. Čez nekaj let je zopet podpisal pogodbo s SAZU, po katerem je postal sodelavec skupine za pripravo Slovenskega biografskega leksikona (SBL) (isto tam, str. 86; NŠAL, 507 Jakob Šolar, škatla 166, mapa, Osebni dokumenti).
V pismu bratu Venceljnu dne 26.9.1957 piše o svojem počutju: »po 4 letih spet izza svojega pisalnega stroja pošiljam voščila in pozdrave za god. Kar verjeti ne morem, da se je vse tako presukalo; zdi se mi, da sem kakor izgubljen v tem svetu. Vse me gleda ko prikazen z drugega sveta, se ozira za mano po cesti, ko da ne more verjeti, da sem še živ. In vendar sem živ in delam, da bi vsaj nekaj nadomestil, kar sem zamudil ta leta. Pravzaprav mi pa življenje samo teče skoraj tako kakor na Igu ali v Loki na gradu: sedenje, sedenje, sedenje in pisanje. Zdaj je prišlo še drugo sedenje – v spovednici in ga bo – kakor vse kaže – še vedno več, ker me zmeraj bolj vpregajo pri stolnici. Saj je prav, če morem še tu kaj dobrega komu napraviti – zelo rad... Vencelj, lepo si pokazal bratovsko ljubezen ta leta; ne veš, kako dobro de, ko vidiš domač in ljubezniv obraz pri vsej surovosti okolice, v kakršni živiš v zaporu. Saj ne gre za to, kaj kdo govori in zve, marveč za to, da dobi človek stik z dobrim in čutečim človekom. Tega sem pri Tvojih obiskih zmeraj čutil...«
Boljši časi za Šolarja pa so bili v duhovniškem poklicu, ker je spet lahko svobodno opravljal svoje duhovniško poslanstvo kot skromen in zvest pričevalec krščanske vere. Škof administrator Anton Vovk ga je 26.4.1957 z dekretom imenoval za ljubljanskega stolnega vikarja, s pravico službenega stanovanja v stolnem župnišču. Še istega leta mu je škofijski ordinariat dodelil naziv škofijskega konzistorijalnega svetnika, temu pa sledilo imenovanje za kanonika, posredovano od samega papeža. Škof Vovk je večkrat pisal v Rim, da potrebuje kanonika pri svojem delu. Dr. Legiša je kasneje vse uredil, kajti imenovanje je bilo že podpisano 3.10.1957. V Ljubljano je bula prispela 29.12.1957, kar je razvidno iz zahvalnega pisma škofa Vovka patru dr. Legiši: »Srečno smo bulo prejeli 29. decembra in še isti večer določili, da bo instalacija novega kanonika v četrtek 2. januarja. Prepričan sem, da jo je izposlovala Vaša ponovna intervencija. Bog povrni!« Tako je škof v četrtek 2.1.1958 mogel sprejeti v stolni kapitelj zaslužnega kulturnega delavca, ki je leta 1944/45 trpel v Dachauu ter nato bil še štiri leta in pol zaprt na Igu in v Škofji Loki. Obenem ga je škof imenoval za konzistorialnega svetnika in kmalu za tem za ravnatelja škofijske klasične gimnazije v likvidaciji« (Ludvik Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas od 1900 do 1963, Mohorjeva družba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1993, 2.del. str. 125, 126).
Slika 7: nadškof Vovk v sredini – Jakob Šolar prvi desno od nadškofa - ob birmi na Sv. Lenartu dne 5.6.1951. V prvi vrsti z leve: Anton Švelc, Matej Tavčar, nadškof Anton Vovk , Jakob Šolar, Valentin Bertoncelj; v 2. Vrsti z leve: Pavle Kržišnik (župnik iz Selc), Franc Hoenigman, Štefan Traven, Melhior Golob, škofov tajnik,Franc Starman, Janez Ferdin.
Marca 1958 je postal arhidiakon VI. (šestega) arhidiakonata. V juniju 1958 je postal ravnatelj Škofijske gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano. Gimnazijo na žalost niso mogli aktivirati zaradi takratnega stališča vlade. V letu 1960 mu je škof Vovk, s prošnjo po vestnem in resnem opravljanju dela, dodelil službo prosinodalnega sodnika cerkvenega sodišča. Za časa nadškofa Jožefa Pogačnika pa je leta 1965 postal dekan stolnega kapitlja in nato kot eno zadnjih nazivov ob Šolarjevem imenu, je bil »prelat svete Cerkve«. Temu se je Šolar zaradi svoje skromnosti hotel odpovedati, vendar da ne bi bila zamera do Vatikana je to sprejel (isto tam, str. 86; NŠAL, 507 Jakob Šolar, škatla 165, mapa, Osebni dokumenti) Z nadškofom Pogačnikom je imel dobre odnose še preden je postal škof, saj sta bila vrstnika v naprednih katoliških vrstah, obenem pa je tudi Pogačnik imel velik talent za jezikoslovje. Nadškof Pogačnik je o Šolarju zapisal številne pripetljaje, ki živo opisujejo Šolarjevo osebnost. Eden izmed njih prikazuje Šolarja kot človeka, ki ni varčeval s časom, kadar je bilo potrebno bližnjemu pomagati. Nadškof Pogačnik je prevedel knjigo pisatelja Foersterja z naslovom Erlebte Weltgeschichte (Doživela svetovna zgodovina), ki obsega v izvirniku nad 700 strani. Edini in hkrati nujni pogoj, da bi bila knjiga objavljena pri Mohorjevi družbi, je bil ta, da bi moral biti rokopis pretipkan. Ker pa Pogačnik ni imel niti tipkalnega stroja niti ni znal tipkati, je vse kazalo na to, da bo rokopis, za katerega naj bi prevajalec porabil približno 1000 ur svojega dela, končal pozabljen na dnu kakšnega predala. »In tedaj se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Šolar se je brez vsake prošnje – kdo bi se upal kaj takega prositi! – ponudil, da bo rokopis natipkal... Pa je začel, kolikor si je mogel časa odtrgati, vmes je prišlo še štiri in pol leta zapora, rokopis natipkati in ga mestoma slavistično popravljati, kjer sem jaz skušal le preveč besedilo poenostaviti in ga napraviti laže dostopnega... Ne najdem besed, da bi se mu primerno zahvalil.« (prepisovanje je začel leta 1952, a končal leta 1957).
Jakob Šolar je odšel v Gospodovo naročje dne 23.6.1968 en teden pred svojim zlatim jubilejem duhovniškega stanu. Njegovi mnogi učenci iz gimnazije Št. Vid so pripravljali praznovanje za zlatomašnika Šolarja, a ga je prehitela smrt, pa vendar so praznovanje izvedli v Dražgoški novi cerkvi, na katero je bil Šolar posebej vezan. Namesto Šolarja je na praznovanju maševal škof Lenič.
Ko govorimo o njegovi smrti ne moremo mimo oporoke, za katero je že dosti prej poskrbel, ker je prvotna datirana z dne, 11.12.1959. Izredno dolg seznam, ki je določal vse stvari iz stanovanja, kdo naj kaj prejme: mize, stole, knjižne police, perilo,... celo za lijak se odločil, da ga bo podaril po svoji smrti nekomu, ki ga bo mogoče potreboval in oporoko zaključil z besedami, da odpušča vsakemu in vsem ter prosi za odpustitev vsega, kar je sam storil žalega, vsem ljudem pa se priporoča v molitev in lep spomin (isto tam str. 87, NŠAL, 507 Jakob Šolar, škatla 165, mapa, Oporoka, Darilna listina). Šolar je imel celo sobo zasedeno s knjigami, ki pa so bile po zapuščini izročene Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani.
Šolar je bil velik ustvarjalec, intelektualec, poznavalec mnogih področij, avtor pomembnih prispevkov na področju slovenskega jezika, na politični sceni pa član različnih medvojnih organizacij in skupin v tako imenovani sredini. Bil je močna in vplivna osebnost in prav zato tudi trn v peti nasprotnikov. Žal pa v tej bitki ni mogel zmagati, montirani sodni procesi so se tako imenovali z razlogom. Krivi ali nedolžni, ljudje so izgubljali premoženja in celo svoja življenja, izgubljali svobodo, državljansko pravico. Tudi na Šolarju je pustilo neizbrisen pečat ne le na slabšanju zdravja, ampak je bil v nekem smislu zagrenjen. A ga ni zlomilo, čeprav je bil večkrat pod hudimi psihološkimi pritiski. Njegova kariera je bila na SAZU skoraj uničena, čeprav je ogromno prispeval k delu jezikoslovja, slovenskega jezika, a se največkrat njegovo ime ne navaja ali pa je na zadnjem mestu ali psevdonim.
V zadnjih letih se Šolar odkriva iz »tišine« in se zopet pojavlja v raziskavah in priznanju njegovih del. Kdorkoli bo pregledoval zgodovino slovenskega slovstva, razvoj slovenskega jezika, ne bo mogel mimo tako veliko pomembne osebe kot je Jakob Šolar.
Franc Pfajfar
