Janez Evangelist Krek - 8. del

O Kreku so spregovorili sodobniki

1.    France Koblar, jezikoslovec, roj.29.nov. 1889 v Železnikih, + 11. jan. 1975 v Ljubljani

France Koblar je osebno poznal Kreka in pravi: »Kreka sem spoznal še kot otrok in slišal o njem govoriti z občudovanjem. »Štokarjev gospod« ali »Štokar« je veljal za nenavadno učenega in izvirno svojega človeka; poleg veljave, ki jo je ljudski glas dajal njegovi učenosti, sem čutil, da spremlja tega moža še bolj ljudska ljubezen; njegovo delo za blaginjo malega človeka je ločilo preproste in gosposke v dva tabora, njegove zadruge so prebudila najnižje ljudske plasti, vse pa je z vero v novo pravico in z zaupanjem v delavsko moč občudovalo Kreka. Takrat se je tudi v Železnikih ustanovilo delavsko konsumno društvo.

Prvič  sem ga videl ob  pustni štirideseturni pobožnosti. Bilo  je na pustni torek pred sklepno pobožnostjo. Pridigati bi moral on. Ko je že zvonilo, je počasi, skoraj brezbrižno prišel v škornjih po cesti, zavil čez trg naravnost v cerkev in že je stal na prižnici. Govoril je o sv. Rešnjem telesu na geslo »Tantum ergo sacramentum!« Ljudje so bili vsi prevzeti, veljalo pa je splošno: »Krek take stvari strese iz rokava, premisli mimogrede in pridiga mu je igrača.« Se mi zdi , da tudi po litanijah ni šel v župnišče.

Ko sem bil prva leta v Ljubljani, sem bil srečen, kadar sem ga videl. Ker so govorili o njegovi darežljivosti, so me sila, prigovarjanje drugih in menda tudi domači pripravili, da sem stopil do njegovega stanovanja – a sem se že pred vrati vrnil, saj sem večkrat slišal, da navadno nima bora v žepu. Sram me je postalo in sam se mi je zasmilil. Dobro pa sem poznal sestro Cilko. Po vsakih praznikih, ko sem odhajal od doma, je v Selcih prisedla v poštarski voz, čebljala vso pot do Loke in na vlaku, da nisem mogel razumeti, kako more človek, ki odhaja od doma, toliko govoriti – meni pa je šlo ves čas na jok.

Prvič sem Kreka spet videl od blizu in ga slišal govoriti, ko sem bil v drugi šoli. Sošolec in sostanovalec Stanovnik – Svedre je bil že takrat ves v politiki in se je poznal s Krekom. Pridobil nas je, da smo šli h Krkovemu predavanju v Slovensko krščanskosocialno zvezo nekje v Šelenburgovi ulici. Bilo nas je kakih 20 do 30 ljudi, preprostih, zdi se mi, da večinoma delavskih, in nekaj nas študentov. Prišel je nekako tako kakor svoj čas na prižnico: mimogrede, neutegoma, rastel od prvotne neuglajenosti in improvizacije v zanos ter končno omamil vse. Govoril je cel cikel o francoski revoluciji, njegovih vzrokih in posledicah. Takrat je obravnaval Voltaira in Rousseauja, tako poljudno, nazorno in ostro, da so mi nekateri stavki še danes v spominu, zlasti pa njegova kretnja in obraz. Voltaira je slikal s posebno živahnimi barvami.

V počitnicah po četrti šoli smo ga obiskali na Prtovču s kaplanom Smolejem in njegovo materjo. Sedel je pred mežnarjevo hišo in nas sprejel kot pravi gorjanec, gostil z žganci in mlekom, čeprav je kaplanova mati kot postrežljiva in gosposka Ljubljančanka prinesla s seboj vseh drugih dobrot; bil je neugnano vesel. Čudil sem se njegovi šaljivosti in dobrovoljnosti, surovem zdravju in prirodnosti, ki bi bila neprijetna, če ne bi bila tako duhovita. Po več urah, ko se je z nami tako ukvarjal, nas je še spremil daleč po gozdu do Draboslovice…

Po osmi šoli – precej pozno poleti ali že konec septembra – sva z župnikom Marčičem šla na Ratitovec in na Prtovču še našla Kreka. Spremil naju je nekaj časa in nama kazal nova pota, po katerih on hodi – hodil je brez poti – po samih strminah; ko sva se vračala, je naju že čakal z žganci. Takrat je bil nekoliko utrujen. Pokazal nama je tudi novo pot proti domu: skozi grmovje smo prišli vrh Lašnovca in obstali: tik pod nami Železniki. Ko smo se leže pogovarjali, je naenkrat postal mehak in dejal: »In vendar imam tudi tale kraj rad! Hudo mi je zanj!«. Pozneje sem zvedel, da je med potjo vprašal župnika: »Ali tegale fanta kaj siliš v lemenat? Pusti ga, tudi zunaj potrebujemo ljudi!« Res je bil župnik po poti proti vrhu Ratitovca začel govoriti o lepoti duhovniškega stanu, češ tudi brez nas se bo človeštvo ohranilo in ne bo izumrlo – pozneje pa me ni več nagovarjal. Čez dva meseca sem nekega večera šel na Dunaj po Florjanarici. Pred seboj zagledam Kreka. Oba sva bila drug drugega vesela – on pa seže v žep in mi stisne petak.

Edini od politikov, ki je takrat še zahajal v »Danico«, je bil Krek. Drugi so na študente že pozabili ali pa so se dali od posameznikov obiskovati v parlamentu. Krek se je pritiščal na občne zbore, še rajši je hodil predavat. Neko zimo je govoril o bolgarskem in srbskem zadružništvu, kadar pa je bil v »Danici« pa je bil praznik tudi za Hrvate, Čehe in Poljake. Po predavanju smo ga spremili domov, rad pa je druščino zapeljal v kavarno in tudi na pivo, odgovarjal na vprašanja in še naprej predaval. Nikoli ni pokazal , da je truden, nikoli ni bil čemeren. Nekoč je razlagal stvar in človeka ter hotel povedati, da je celota, bistvo glavno, ne drobnarija. »Človek ne sme biti Ciperle.« Pojasnil je, da je bil Ciperle – učitelj ali kaj – tak, da je povsod pokazal svojo sitno malenkostnost, svojo majhno natančnost in diletantsko popolnost. V drobnih stvareh se je pokazal velikega. Ko smo pokopavali nenadoma umrlega tovariša Franca Uršiča s Koroškega in mu govoril v slovo, preden so ga odpeljali domov, se je neopažen pokazal za menoj, ki sem se mučil s pogrebnim govorom, da sem se za trenutek zmedel in nisem znal naprej, nato nas je peljal v Josefskeller in nam drugoval vse popoldne. Živel je z mladimi ljudmi sredi največje skrbi in nismo vedeli, kaj vse ga tare. Zato smo bili vedno bolj njegovi …

Čeprav se v politiki ni ogibal boja in je zlasti politični liberalizem z vsemi njegovimi primesmi sovražil, je pri tem ohranil čiste roke in čisto srce. Nepoštenega sredstva se ni dotaknil. Reševati je hotel človeka, njegovo srečo je videl v boljšem gospodarskem življenju in v osvobojenju od vsake sile, duhovne in telesne. Tako vsaj smo občutili …«

(France Koblar, Moj občan, Ljubljana 1976, 199‐203)

2.    Profesor Ivan Dolenc, Krekov učenec, sicer dober poznavalec Kreka in spisal Izbrane spise I,II,III o Kreku.

Dolenc pravi, da je bil Krek »čudotvorno seme naše kulture«. (str. 67) Kajti že od časa študija naprej je začel sodelovati pri raznih založnikih, revijah, kjer je bil viden aktiven član: Družba sv. Mohorja, Dom in svet, Domoljub, Slovenec, Zora, Mladina, Mladost, Naše moči,Narodni gospodar,Štajerske straže,Slovenski gospodar,Duhovni pastir, Čas, Glasnik,… pisal je tudi članke v hrvaške, češke in nemške revije in časopise.

»Delo  za  izobrazbo  je  v  resnici  najbolj  potrebno,«  je  izjavil  Krek  leta  1911.  Kličem  vse  izobražence  k sodelovanju. Kdor se ne loti izobraževalnega dela, tak izobraženec ni plačal dolga, ki ga je dolžan ljudstvu…« (str.70). Od tod mnogo njegovih predavanj, od tod skrb za številne kulturno prosvetne tečaje in ne nazadnje do njegove šole za izobražence za Sv. Joštu nad Kranjem. Krek je napisal več kot sto pesmi, spisal več kot tri tisoč povesti, črtic in člankov. Napisal je tudi nekaj dramskih del – iger in prizorov. Tukaj omenjam samo, da je leta 1910 Katoliško izobraževalno društvo v Selcih izdalo dve njegovi igri: »Turški križ« in »Tri sestre«. Te igre so v Selcih tudi večkrat igrali. Istega leta je Krek spisal tudi igro v treh dejanjih s petjem »Sv.Lucija« povezano z zavetnico v dražgoški cerkvi. Delo je izšlo leta 1913 ‐ Izobraževalno društvo v Dražgošah. Ocenjuje se, da je najboljša njegova igra »Tri sestre«, ki po vsebini spominjajo na Shakespearovo Ukročeno trmoglavko. (Dolenc, str. 76).

Krek je pisal tudi književne kritike in poročila. Veliko je tudi prevajal: pesmi Ade Negri, italjasnka pesnica, češke pesmi in bolgarske pesmi pesnice Gergijeve, iz angleščine in nemščine.

Prevod svetega pisma je največje in najbolj pomembno prevajalsko delo. Pri tem mu je bilo najvažnejše, da je prevod jasen in da slovenska beseda teče gladko, živahno in po domače (piše dr. Andrej Snoj, Čas, 925/26).

Krek je bil pesniška, umetniška duša, pozejdonska narava in ves v duhovnosti, pravičnik, svobodnjak, veleum, prerok, narodnjak, ljubitelj otrok in mladine, oboževalec Prešerna, v njem je bila duševna harmonija, temelječa na prijateljstvu z Bogom, z ljudmi in s stvarstvom. Bil je prekipajoča moč in razkošna radost. Po gorah in cestah je imel odprto oko za vzvišeno in veličastno, a se je z užitkom muzal tudi smešnim stvarem v življenju. Bil je poln ognja in mladega kipenja (str. 77).

3.    Oton Zupančič, tudi učenec na Krekovih izobraževanjih

Ob Krekovi smrti je zapisal: »Mož preprost in dober kakor vsakdanji kruh… genij širokih mas … edini, ki je umel podati narodu ideal v prijemljivi obliki njegovih koristi… naš centralni duh … srce v sredini.« Prav tako je tudi Krek cenil Zupančiča in pravi: »da imamo v njem nekaj epohalnega«. Zupančič je zelo cenil Kreka in ga citira in omenja v veliko delih. Imel je velik vpliv nanj.

4.    Ivan Cankar, enako kot Zupančič obiskoval Kekova izobraževanja

O Krekovem vplivu na Cankarja govore mnogi zapisi v Cankarjevem delu (posebno dunajske teme). V Cankarjevem spisu »Kako sem postal socialist« piše: »Ko sem bil še mlad… o socializmu nisem vedel ničesar, doktor Krek je šele učil svoje apostole. Tudi meni je prvi povedal, da so na svetu stvari, o katerih se šolski modrosti ne sanja.« In Cankar je ob Krekovi smrti zapisal: »Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil poseben dragocen dar: vrnil nam je spoznanje… da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je spočeto in izvršeno v časti poštenosti… Krek je dokazal z vsem svojim življenjem, da je laž tista beseda o dvojni morali, temveč da je morala povsod in vselej samo ena. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo vzdignila do sončnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal ga nam je izmučen delavec ob svoji smrti...« In še v govoru – očiščenje in pomlajevanje – Cankar pravi: »Tisti, ki je visoko vzdignil ta naš prapor – J.E.Krek – je legel v prezgodnji grob. Ali kakor je bilo plodno njegovo življenje, tako je bila plodna njegova smrt. Stari pravijo: Vojskovodja je padel, armada pa je zmagala v njegovem imenu in pod njegovim praporom …«

5.    Fran Saleški Finžgar, stanovski kolega

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ga je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, 'povesti davnih dedov'. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: "Fantič, ali si to knjigo prebral?" – "Nisem je še." – "Beri in študiraj!" Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: "Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda." Samo to mi je navedel. Nato je rekel: "Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega."« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca  Kosa.  Med  drugim  je  bil  zgodovinar  Kos  sonarodnjak,  prav  tako  doma  iz  Selc  in  sta  se  zagotovo velikokrat srečala in pogovarjala o temah nekdanjih Slovencev / Slovanov in tudi vaščanov. Oba sta počitnice preživljala doma v rodnih Selcih. France Kos je starejši za osem let od Kreka (r. 24.12.1853, +14.3.1924). Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev. Njegovo delo je nadaljeval sin Vilko Kos, prav tako znan zgodovinar.

Finžgar se je velikokrat srečal s Krekom in ga navduševal za razna pisateljska dela. Finžgar se spominja, kako mu je dejal: »Povej našim ljudem, da naši očetje niso bili taki hlapci, kot smo sedaj mi«. Ob nastanku igre »Naša kri« je Finžgar povedal: »Zamisel igre je bila politična. Krek me je večkrat nagovarjal, naj spišem igro, ki bo v ljudeh začela netiti zavest za ljudsko samostojnost in voljo po politični osamosvojitvi.« In še bi lahko našteval primere tega vpliva in dogovora s Krekom (npr. roman »Iz modernega sveta«, povest »Iz nove dobe«, »V kroniki gospoda Urbana«...).

Ko je Krek pokazal na kupe svojih knjig o socialnem vprašanju, mu pravi: »Prijatelj, tam ni poezije. Tukaj so bleda lica, sajaste roke, lačni otroci in berači brez strehe in doma« (Finžgar, Fant, ti tega.. DS 1917). Veliko bi se še dalo pisati o Kreku kot kulturnem delavcu, a več se najde v njegovih delih.

Finžgar pravi, da je bil Krek »mož z licem preroka«. Ob smrti pa je Finžgar zapisal: »V grob smo položili ljubezen.«

6.    Walter Lukan, profesor, zgodovinar

Krek je ena osrednjih osebnosti slovenske zgodovine. Zahteval je popolno narodno enakopravnost na podlagi ustavno zagotovljene narodne avtonomije. Z  leti lastnih političnih izkušenj je že nakazoval njegovo nacionalno misel  v  smeri  narodne  suverenosti,  čeprav  je  bilo  v  tistem  času  še  vedno  bolj  v  ospredju  jugoslovansko vprašanje pod Avstro‐Ogrsko oblastjo.

Krek je v prelomnem času, ko so se v politično odločanje vključevale množica, z delom na socialnem, gospodarskem, ljudsko izobraževalnem in narodno političnem področju odločilno prispeval k temu, da so si Slovenci ustvarili moderno strukturirano družbeno življenje, ki je v vseh bistvenih potezah dohitevalo evropske standarde. Oton Županič pravi, da je bil največji slovenski narodni organizator »genij širokih mas«, ljudski tribun brez oblastnih ambicij (Walter Lukan, Krek Janez Evangelist, v: Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana, 1992, 4‐5). Dr. Walter Lukan je redni profesor zgodovine.  Leta 1984 je na Univerzi na Dunaju pridobil doktorat z disertacijo Zur Biographie von Janez Evangelist Krek (1865‐1917).