Janez Evangelist Krek - 7. del

4.    Krek – pedagog

Kot vnet in priden praktičen socialni delavec je bil v tesnem stiku s svojim ljudstvom in v duhovni zvezi zlasti s socialno kulturo sveta svoje dobe in preteklosti. Svoj narod je zelo dobro poznal in ga je želel dvigniti do tiste kulturne  in  gospodarske  višine,  ki    bi  bila  dostojna  njega  in  njegovega  kulturnega  ter  obče  človeškega poslanstva. Tukaj ne gre za politični prestiž, ne gre za osebne ambicije ali koristi, gre za dostojanstvo človeka kot osebe. Krek sam pravi: »demokratsko gibanje in mišljenje sloni na načelu, da je človeška oseba v vseh ljudeh enake vrednosti.« To pa je treba gojiti, razvijati. »Predvsem je potrebna izobrazba. Bodi povsod to prva točka, kateri se mora posvetiti največ pozornosti! Izobraževalna društva... leposlovje, govorništvo, pisateljski in risarski čut,... tudi petje, ... naše ljudstvo se bo vzdignilo po teh društvih do doslej še nepoznane stopnje v nravni, estetski in splošno umstveni izobrazbi.« (Krek,Slovenec, 6.9.1902). Zato se je Krek v prvi vrsti predvsem ogromno posvečal izobraževanju ljudi..

Kaj je po mnenju Kreka pomembno pri vzgoji ali izobraževanju posameznika?   Prava vzgoja in izobrazba ima svoj temelj v rodbini. Družina je osnovna celica in družina je prva, ki sprejema dolžnost pred pravico do izobrazbe. Starši so prvi poklicani k temu, vendar za izvedbo tega potrebuje družina tudi državo, družbo, ki bo nudila ustrezen nivo izobraževanja. »Dolžnosti imamo vsi, a ne izvršujemo jih vsi na enak način, marveč vsak po svojih zmožnostih in razmerah...Za njihovo izvrševanje ni nujno, da bi se jasno umeval pojem naroda. Ljubezen do rodne hiše in vasi, do domačih spominov...« (J.E.Krek,Izbrani spisi 3, str. 132).  Vendar Krek tudi v svojem času, podobno kot danes, ugotavlja, da družinsko življenje izgublja eno svojih najvažnejših funkcij. Zato se izgublja svoj smisel. Posledice stanja zanemarjene družine so jasne na mladih, ki so množica delovno in moralno izgubljenih otrok. »Človek prejema najprej po rodbini vzgojo, omiko in neko socialno stališče. Rodbina pa nima tega, kar daje otrokom, sama od sebe, marveč večinoma od vsega naroda, ali še od širše družbe (IS III, 132). Zato Krek smatra, da je »naša dolžnost, organizirati v ožjem krogu svoje ljudstvo in mu pomagati, da uspešno razvija svoje duševne, telesne in premoženjske sile« (IS II, 330). Iz tega sklepamo Krekovo misel: »posamezniki in rodbina so že po naravi vezani z narodom in njegovo kulturno dušo« (J.E.K.,Juhant, str. 45).

Drug pomemben vidik pri izobraževanju Krek vidi kot neko poplemenitenje človeka, ali kakor se sam izraža: »harmoniziranje vseh človekovih sil v eno veličastno harmonijo« (Slovenec, 13.9.1903). Pomembna je osebna sprejemljivost in trdna volja do izobrazbe, kajti šele tako more uspeti prizadevanja staršev, učiteljev in drugih vzgojiteljev. Pri tem pa ne gre samo za to, da bi se gojenec čim največ naučil, temveč za to, da se posreduje prava življenjska modrost. Izobrazba ni vezana samo za neko višjo kasto ljudi, ampak mora biti odprta in dostopna za vse ljudi, ki imajo v sebi to sposobnost in voljo. Krek še dodaja: »modrosti ne uči šola, ne knjiga ne gledališče ali plesni učitelj; uči jo le vera, uči jo Bog«, ki je neskončna modrost (IS I, 123). Krek je zelo jasno postavil razmerja pravice in odgovornosti do vzgoje in izobraževanja ter v zvezi s tem razmerja družina, narod, šola, država. Tematika je zelo obširna, ki jo je širše opisal V. Brumen (Krekov pedagoški nazor; v. Čas, letnik XXXII, Ljubljana1937/38, 24‐32).

Najprej  je  organiziral  narodno  izobraževanje.  Zato  je  leta  1897  ustanovil  Slovensko  krščansko  socialno (delavsko)  zvezo.  Po  petnajstih  letih  je  imela  organizacija  nad  30.000  članov,  ki  so  se  prizadevali  za izobraževanje kmetov in delavcev na kulturnem, gospodarskem in socialnem področju.

Kmečkemu stanu se je takrat godilo slabo, zato ni čudno, da je že leta 1895 napisal znano knjigo Črne bukve kmečkega stanu. Krek je že takrat nakazal probleme kmetijstva, ki jih povzroča industrijski razvoj in s katerimi se danes ob vstopu v Evropsko unijo ponovno srečujemo. Strateška usmeritev in organizacija kmetijstva sta pomemben pogoj preživetja posameznika in družbe.

Poleg skrbi za kmete je organiziral tudi delavski stan: Delavska društva, delavska stanovanja, posebej društva za delavke, da bi na ta način olajšal že včasih brezupen položaj delavcev. Ocenjuje se, da je v dvajsetih letih svojega delovanja Krek uspel organizirati tretjino slovenskega delavstva. Njegova knjiga Socializem iz leta 1901 je predstavitev tega težkega delavčevega stanja.

Velik del svojega življenja je posvetil prav izobraževanju. Več kot 17 let je bil predsednik in najmarljivejši delavec v Slovenski krščanski socialni zvezi, poznejši Prosvetni zvezi, ki je bila matica izobraževalnega dela po vsem Slovenskem. Poleg tega je bil predsednik ali pa je deloval v: Leonovi družbi, izobraževalnem društvu, Abstinentu, Slovenski trgovski šoli, Zadružnih šolah, Gospodarskih šolah, tečajih. Izobraževanje je bilo pomembno za vse sloje in stanove. Posebno se je prizadeval za delavce in kmete, zato je v Domoljubu je zapisal: »Silno se motijo tisti, kateri mislijo, da zadostuje za kmetov napredek samo strokovno izobrazba ... nauk o kmetovanju.. to je dobro in potrebno, toda to še ni vse. Našemu kmetu in tudi delavcu, je potrebno več splošne izobrazbe; te manjka, zato se tudi strokovno nimajo kam nasloniti« (Krek, Domoljub, 15.2.1906). Moramo vedeti, da so bile v tistem času ljudske šole štiriletne (nekje samo dvoletne) in tudi s temi Krek ni bil zadovoljen. Krek je pospeševal izobraževanja v različnih oblikah kot so: tečaji in predavanja na določene teme; društvene igre v dramskih klubih; obiski knjižnic in branje knjig, revij in časopisov; leposlovje,.. socialni tečaji (kuharski, šiviljski, ...), razgovori – danes rečemo okrogle mize, skupni izleti in shodi, telovadna društva, učenje jezikov ... Vedno si je postavljal načrt izobraževanja in to je zahteval tudi od drugih sodelavcev. Sodelavce je sicer zelo težko dobil, ker je primanjkovalo dobrih,  sposobnih učiteljev. Pri tem delu so mu veliko pomagali tudi drugi duhovniki in veliko predavanj in šol se je odvijalo po župniščih in tudi v drugih prostorih. Pred vojno je bilo že 476 društev s skupaj 30.786 člani. Najbolj znana šola za izobražence je bila šola na Sv. Joštu nad Kranjem. Poleg Kreka so v šolah sodelovali tudi drugi kulturni, socialni in politični delavci. O tem je Krek veliko napisal v Slovencu. Predavanja so bila vedno aktualna in natančno pripravljena. Krek je imel zahtevnejše tematike: predavanja o filozofih kot Voltaire‐ju, Kantu, Sokratu, Maxu, Rousseauju, o ateizmu, materializmu in tudi vsakodnevne  tematike  iz  gospodarstva,  politike,  kulture,  predvsem  pa  teme  iz  sociologije.  V  svoji  vnemi prenosa znanja na druge je obiskal nešteto krajev po vsej Kranjski deželi in tudi izven nje, celo po Istri in Dalmaciji. V nekaterih krajih je bil tudi večkrat na leto, predvsem v mestih kjer so bila izobraževalna društva. Še posebej pa mu je bila pri srcu njegova ljubljena šola za intelektualce na Sv. Joštu nad Kranjem.

No, vse tudi ni teklo gladko in brez težav. Njegovi strankarski nasprotniki so ga sledili in v primeru, ko je šlo za še mlajše dijake, so takim dijakom učitelji v šoli zaradi tega, ker so se udeleževali Krekovih »šol«, vpisali neprimerno vedenje, izdali ukor ali celo izključili iz šole. Učitelji so bili povečini v nasprotnih strankah, zato je z njimi imel hladen odnos. Krek se ni s silo boril proti takim izgredom, čeprav je javno nasprotoval takemu početju učiteljev, ampak je še naprej poučeval tudi na domu, da ni bilo tako javno. To je veljalo samo za dijake, ne pa za študente in za odrasle osebe. V bran vsemu temu se je na vabilo škofa Jegliča ustanovila Slomškova zveza, ki je združevala krščansko misleče učitelje in dijake in nato v juliju leta 1905 se je še ustanovila Slovenska dijaška zveza, ki je imela sedež v prostorih SKSZ (V.Brumen, J.E.Krek, Srce v sredini, str.234, 235).

Kaj od tega se je dogajalo v Selški fari: tudi ko je bil doma v Selcih ali kasneje na Prtovču, je sprejemal mlade in starejše in jih poučeval o raznih temah in poučeval jezike. Ko je bil na počitnicah, je vabil posameznike in skupine k sebi domov na izobraževanja. V Selcih je bilo izobraževalno društvo.  Znani so bili javni govori in shodi na Češnjici in Studenem. V farni cerkvi je redno pridigal, kadar je bil doma. Telovadno društvo v Selcih je ustanovil 2.6.1907 (isti dan tudi na Jesenicah). Krek je tudi sodeloval pri ustanovitvi izobraževalnega društva pri Sv. Lenartu dne, 16.12.1906.

5.    Hranilnice, posojilnice ..

Že ko so na slovenski zemlji gospodarili tujci, je J. Ev. Krek dokazal, da se lahko še tako majhno bogastvo najpreprostejšega slovenskega človeka z znanjem, vzajemnostjo in poštenostjo oplemeniti ter postane temelj za vseobsegajoči napredek in razvoj. Zato je Krek ustanovil prve domače zadruge in hranilnice ter prvo zavarovalnico.

Po nemškem duhovniku F.W. Raiffeisnu je organiziral posojilniški sistem. Posojilne zadruge so bile finančne organizacije, ki so temeljile na vlaganju sredstev za pomoč in premostitev težkega stanja posameznikov znotraj posojilniškega sistema. Vse to pa je bilo narejeno zaradi zaščite članov zadruge pred oderuškimi izkoriščevalci posameznikov in kapitalskih skupin, ki so hoteli na račun delavskega in kmečkega stanu bogateti. Izkoriščevalci so vedno bolj bogateli (bogati kmet, razkošen gostilničar, oderuški tovarnar, mestni kapitalist, .. ), ki so imeli dovolj sredstev, da se je kapital še bolj kopičil pri maloštevilnih posameznikih, množica pa je postajala vedno bolj revna. Ali ni v tem nekaj podobnosti z današnjim dogajanjem na Slovenskem? Kapitalizem, individualizem, liberalizem … uničevalci homogene družbe.

Poleg  denarnih  zadrug  so  nastajale  tudi  druge  gospodarske  zadruge:  mlekarke  zadruge,  obrtne  zadruge, zadruge za blagovni promet, zadruge za strojno opremo, itd.

Z nesebičnim delom je Krek znal marljive Slovence organizirati in združiti, da so si pomagali sami in so si postavili temelj za svojo prihodnost. Tradicija, ki je nastala na podlagi njegove dela, je bila, žal za 50 let prekinjena. V letu 1992 je zopet v želji pomagati slovenskemu človeku nastala Krekova banka (M.Krašovec, uvod v J.E.Krek, Juhant). Leta 1994 je bila ustanovljena Krekova družba za upravljanje. Ustanovljena je bila tudi Krekova družba za storitve, v ustanavljanju pa je bila tudi Krekova zavarovalnica.

6.    Krek – pisatelj, pesnik, časnikar

Krek je imel smisel za jezik in leposlovje že v šolskih letih, saj mu je bil slovenski jezik najljubši predmet v šoli. Imel je poseben talent za izražanje misli v klenem jeziku. Tudi v času študija bogoslovja je bil redni član Cirilskega društva slovenskih bogoslovcev v Ljubljani, katerega je bil namen vzgajati študente v pisateljevanju ter jih naučiti, da se bodo medsebojno podpirali in sodelovali pri listih in literarnih ustanovah. Društvo je imelo redne tedenske sestanke, kjer so brali svoja dela ter izvajali medsebojno kritiko svojih del. Občasno je sodeloval tudi profesor Lampe. Vsak član je moral vsak teden spisati najmanj pol pisane pole ter to predstaviti. Delo društva se je zapisniško spremljalo in ti zapisniki so še ohranjeni. V tistem času je bil Krek skozi cel študij najaktivnejši član društva. Zadnje leto študija v Ljubljani 1887/88  je bil celo predsednik društva. Že v dijaških in študijskih letih je sodeloval s časopisnimi hišami, za katere je pisal ali prevajal tuja dela. Zato ni čudno, da je načrtoval študirati slavistiko.

Njegova dela lahko razdelimo na: leposlovje (pesmi, povesti, gledališke igre); časnikarstvo, kar ga je največ zaposlilo; predavateljstvo in govorništvo, saj je bil profesor na fakulteti in predavatelj izven nje; znanstvena in poljudno znanstvena dela.

Leposlovna  dela  so  bila  objavljena  v  Slovencu,  Kresu,  Glasu  katoliške  družbe,  Drobtinicah,  Slovenskih večernicah, Angelčku, Domu in svetu, ... Krek je bil rojen časnikar in je ogromno pisal in objavljal. Tukaj enostavno ni prostora, da bi vse omenili. Med mnogimi deli ‐ preko 100 pesmi, nekaj tisoč članki v časopisih, povestmi, dramskimi igrami ‐ naj tukaj samo omenim tri igre, ki so povezane s selško dolino:

Igra v štirih dejanjih Turški križ, ki jo je napisal jeseni 1909 in so jo prvič igrali v Selcih na novega leta dan 1910. Igra je posvečena prijatelju Ignaciju Semenu, prvemu delavcu za ljudsko izobrazbo v selški dolini, ustanovitelju selškega  Bralnega  društva,  v  katero  je  Krek  že  kot  dijak  rad  zahajal.  Igra  je  zgodovinska,  iz  dobe  turških napadov. Svet, ki se v igri prikazuje, je povsem sevški. Mimogrede naj omenim, da je zanimivo branje njegovih povesti, ker uporablja imena, hišna imena iz Selc in okolice.

Naslednja igra je v treh dejanjih Tri sestre, ki je bila prvič natisnjena skupaj s Turškim križem v isti knjigi, leta

1910 v založbi Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva v Selcih. Igra je bila velikokrat igrana v Selcih. Tretja igra se imenuje Sveta Lucija v treh dejanjih. Objavljena je bila leta 1913 v posebni knjižici in poklonjena dražgoški dekliški Marijini družbi ob desetletnici obstoja. Sveta Lucija je patron dražgoške cerkve.

Prva samostojna knjiga nosi naslov Černe bukve kmečkega stanu in je bila od 1895 objavljena v snopih v Slovencu. V Domu in svetu je objavljal od 1896 »socialne pomenke«, ki jih je tudi kasneje l. 1901 združil v eno knjižno delo Socializem. Včasih je v objavah uporabljal psevdonim, namesto svojega imena. Tako je znan: I. Sovran in še drugi. A. Vadnjal ocenjuje, da je imel Krek preko 3.000 javnih govorov, poleg pridig ter vsaj dvakrat toliko raznih člankov.

Poleg že omenjenih samostojnih knjig moramo omeniti tretje veliko delo Zgodbe svetega pisma, ki jih je tudi najprej objavljal v snopičih od leta 1901 do 1912. Mohorjeva družba je kasneje objavila v dveh knjigah in v celoti je skoraj 2.400 strani. Od tega je Krek spisal približno 1.400 strani.

Zadnja njegova knjiga je iz leta 1916, »Die Slowenen«, ki je izšla pri nemški založbi Diederichs. To je spisal na povabilo nemškega pisatelja dr. Karla Nötzela, kjer pojasnjuje stanje na Slovenskem. Pri sestavi so mu pomagali tudi takratni znani slovenski intelektualci. Pisal je tudi za nemške revije: Reichspost, Sueddeutsche Monatshefte in tudi za češke revije.