Avtor: Jošt Rovtar Objavljeno: 18. 07. 2015

s. Marija Roza

V Škofji Loki so klarise nekdaj znane res bile,

danes pa še selška Rezka – sestra Roza z njimi je

 

Sem Plajbova Rezka. Pred skoraj dvaindvajsetimi leti sem odšla iz naše župnije v samostan klaris v Nazarjah. Odraščala sem v neposredni bližini župnijske cerkve svetega Petra, tako da sem bila soseda Jezusa samega. Rada sem Ga šla večkrat obiskat, posebno kadar sta stric in teta krasila cerkev. Onadva sta krasila, jaz pa sem pela in molila. Teta je rekla, da sta se mi potihem smejala, ker sem imela knjižico, pa še brati nisem znala in tudi posluha nimam, zato sem "fušala" po svoje. Tako sem odraščala v Njegovi bližini in šla k prvemu svetemu obhajilu in birmi. Pri osnovnošolskem in potem pri mladinskem verouku sem odkrivala, da je Jezus res moj edini pravi in najboljši prijatelj, ki me ima rad in mi želi vse najboljše. Pri odkrivanju Njegove dobrote sta mi veliko pomagali mama in stara mama, ki sta me z besedo, predvsem pa z zgledom, vzgajali v veri.

V srednji šoli pa sem začutila Božji klic, ki ga nisem jemala resno in sem z odgovorom nanj kar odlašala. Po srednji šoli sem šla študirat in nato sem se zaposlila. Ko sem bila kot študentka v Nazarjah na duhovnih vajah, smo šle na obisk k sestram klarisam. In takrat me je pritegnila lepota njihovega življenja, namreč, da si z Jezusom vedno pod isto streho, v Njegovi bližini. Videla sem, kako ta način življenja mater Katarino osrečuje, in tedaj sem si rekla, da če bom šla kdaj v samostan, bom šla v kontemplativni red. Vendar sem še kar odlašala. No, končno sem se po sedmih letih službe opogumila in šla vprašat k sestram klarisam v Nazarje, če me sprejmejo. Potem ko sem nekaj časa preživela v njihovi zunanji govorilnici, sem 3. oktobra 1993 vsa vesela vstopila v klavzuro. 9. maja 1994 sem bila sprejeta v noviciat; pri preobleki sem dobila ime sestra Marija Roza Presvete Trojice. Prve zaobljube sem naredila 8. septembra 1996, slovesne zaobljube pa 25. marca 2000. Kmalu po večnih zaobljubah nas je 8. septembra 2000 pet sester odšlo v Dolnice v Ljubljani, kjer smo odprle nov samostan. Tu smo sedaj že 15 let in se trudimo, da bi posnemale našo redovno ustanoviteljico sveto Klaro Asiško, ki jo bom skušala malo predstaviti, obenem pa tudi poslanstvo našega reda.

SVETA KLARA ASIŠKA (1193/94 – 1253) predstavlja “ženski obraz frančiškovske karizme”. Rodila se je v bogati plemiški družini v Assisiju. Po Frančiškovem zgledu se je povsem podarila Gospodu.

Sveti Janez Pavel II. je menil, da “kontemplativni poklic ni bil nikoli tako dragocen in pomemben, kakor je danes v modernem svetu, ki ne pozna miru..., ko je prihodnost Cerkve odvisna od molitve”. Poudaril je Božjo razsežnost povezanosti med Frančiškom in Klaro: “Danes moramo znova odkriti sv. Klaro, ker je pomembna za Cerkev; znova je treba odkriti njeno karizmo, njen poklic. Znova je treba odkriti Frančiškovo in Klarino zgodbo.”

Klara je bila odlična učenka evangelija. Zvesto pokorna Svetemu Duhu je v sebi utelesila izredne človeške in evangeljske vrednote. V njeni osebnosti se odražajo: čudovita skladnost milosti in narave, ubrano in zrelo ravnotežje človečnosti. Junaško je premagovala vse ovire na poti popolne podaritve Kristusu; zrela in globoka ljubezen do Njega ji je dajala tudi modro razsodnost, neomajno trdnost in veselje; z vedrino in mirom je hodila svojo pot proti cilju.

Hranila se je z Božjo besedo in Evharistijo; molila je podnevi in ponoči, predajala se je premišljevanju, častila je skrivnosti Kristusovega rojstva in trpljenja ter presveto Božjo mater Marijo. Vse njeno življenje je bilo zahvala, daritev in hvalnica. Njen zgled je privabil mnogo deklet. Bila jim je dekla, mati in vzornica.

Vedno se je trudila za veselo uboštvo in skupnostno življenje v ljubezni, ki sta srčika njenega Vodila. Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje vodilo; tudi s papeži se je bojevala, da je dobila potrjenega – dva dni pred smrtjo, 9. avgusta 1253.

Klara ni le “posnetek” svetega Frančiška, ampak izvirna osebnost, ena najbolj plemenitih v zgodovini. Iz ponižnosti pa je ostala v ozadju kot Frančiškova “sadika”.

Vedno je bila zvesta, vdana hči Cerkve. Zaprta v majhen samostan je – s svojo molitvijo in žrtvijo – objemala vesoljno Cerkev. Tako se je oblikovala po Kristusu, da je sijala kot Njegova podoba in je z izredno privlačno močjo mnoge pripeljala k svojemu Gospodu. Še vedno nam žari kot čudovit vzor žene, ki presega vse čase.

 

Naš poklic je kontemplativen. Poudarek je torej na “bogastvu molitve, molku, kontemplaciji, nedeljeni ljubezni do Boga in popolni predanosti Njegovi službi”. Posebne značilnosti našega bogomiselnega življenja so: evangeljski duh, duh molitve in pobožnosti, ki mu mora služiti vse drugo, vzvišeno uboštvo, sestrinska vzajemnost v edinosti in medsebojni ljubezni, preprostost, skromnost, majhnost. Posebna dediščina Reda je češčenje Evharistije in Božje Matere Marije.

Frančišek in Klara sta za nas nenehen izziv s svojo korenitostjo in nas vabita k posnemanju:

- v popolni, veseli, velikodušni in do konca zvesti podaritvi Kristusu, v “zaljubljenosti” Vanj, v posnemanju Njega,

- v ljubezni in vdanosti do Matere Marije in do Cerkve,

- v liturgični in osebni molitvi, ki mora imeti prednost pred vsem drugim,

- v prizadevanju za edinost v medsebojni ljubezni,

- v izredni ljubezni do uboštva in ponižnosti,

- v evangeljskem duhu služenja.

Klara pa nas še posebno nagovarja s svojo skritostjo, molkom in spokornostjo.

 

Gospod nam je podelil milost, da smemo posebno posnemati Njega, ki se je trideset let v skritosti posvečal molitvi in preprostim opravilom in se tudi med javnim delovanjem umikal množicam, “da bi na samem molil” (Mt 14,23). Po Njegovem navdihu smo si “izvolile najboljši del, ki nam ga nihče ne bo vzel” (Lk 10,42). “Povedel nas je v puščavo ... da bi spoznale Gospoda” (Oz 2,16.22), da bi Ga “ljubile iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo” (Mr 12,30) in bi – skupaj z Marijo – “ohranile in premišljevale v svojem srcu” (Lk 2, 19) skrivnosti Njegovega življenja, ljubezni in trpljenja; da bi Ga neprenehoma slavile in Mu prepevale hvalnice v imenu slovenske Cerkve; da bi po materinsko nosile v svojem srcu vso Cerkev in prosile za potrebe vseh svojih bratov in sester.

Jezus nam je povedal, da “brez Njega ne moremo ničesar storiti”. On nam želi deliti milosti, moramo pa zanje prositi. Brez molitve je vse zunanje delo malo vredno.

Tega se je Frančišek dobro zavedal, zato je zelo cenil Klarino molitev in molitev njenih sester in jim je priporočal svoj apostolat.

Kakor so Klara in sestre spremljale Frančiška in brate, tako ostajamo me – v samoti, v ubogi, spokorni osamelosti – tiho molitveno ozadje svojih bratov in sester, ki se trudijo z oznanjevanjem evangelija.

 

Danes živi po vsem svetu v približno 900 samostanih okoli 12.000 sester klaris. Na slovenskem ozemlju je bilo nekdaj sedem samostanov klaris. Cesar Jožef II. jih je leta 1782 ukinil. L. 1978 so prišle tri Slovenke iz zagrebškega samostana v Nazarje. Bog je pošiljal nove poklice in l. 2000 smo odprle samostan v Dolnicah, l. 2012, ob 800-letnici Reda, pa še v Prekmurju v Turnišču. Vsi trije samostani so posvečeni Mariji: samostan v Nazarjah Brezmadežni, v Dolnicah Jezusovemu in Marijinemu Srcu, v Turnišču pa Mariji Materi Cerkve.

    V Sloveniji nas je zdaj triindvajset klaris: enajst v Nazarjah, šest v Dolnicah in šest v Turnišču. Tako na treh krajih delamo Jezusu družbo, Ga slavimo in hvalimo ter Ga prosimo za potrebe Cerkve na Slovenskem, za vse, ki se nam priporočajo v molitev. Če vam bo kadarkoli hudo in težko, se spomnite, da sestre klarise molimo za vas.

 

Terezija Krek – s. Marija Roza