Avtor: Jošt Rovtar Objavljeno: 18. 07. 2015

Janez Evangelist Krek - 5. del

Janezov poklic in druge dejavnosti

Krek je po poklicu duhovnik in to je izpolnjeval z vsem žarom. Ko se je vrnil iz študija na Dunaju, je bil najprej tri mesece kaplan v Ribnici. Nato je postal stolni vikar v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, obenem pa začel predavati v ljubljanskem bogoslovju tomistično filozofijo, kasneje pa še fundamentalno teologijo in to je opravljal vse do svoje predčasne upokojitve l.1916. Mesto bogoslovnega profesorja je bila državna služba in ker Krekovo delo večkrat ni bilo čisto po volji dunajske vlade, mu je večkrat grozilo, da bo izgubil delo profesorja. Vedno je v ospredje postavljal svojo duhovniško vlogo in dolžnost, tako je bil vsak shod ali proslava povezana tudi z mašo in pridigo. Krek je bil izjemen govornik, zato so ga želeli vsi na pomembnejših srečanjih, praznikih, še posebej je bil iskan kot pridigar na novih mašah. Nekaj njegovih pridig je ostalo tudi zapisanih, tako so poznane postne pridige iz leta 1906, ki jih je imel v stolnici v Ljubljani.

Poleg teološkega dela se je Krek uveljavil tudi kot javni delavec in v 25 letih javnega dela med Slovenci doma in v tujini zapustil neizbrisen pečat na področju politike in sociale. Omenimo samo nekaj funkcij, ki jih je opravljal:

 

-      stolni vikar v stolci sv. Nikolaja v Ljubljani, od avg. 1892

-      profesor bogoslovja v Ljubljani, od 1.okt. 1892 dalje

-      državni poslanec v parlamentu na Dunaju v mandatu od 1896 do 1900

-      predsednik SKSZ od 11. Febr. 1900 dalje

-      deželni poslanec kranjski od 12. Set. 1901 dalje

-      predsednik »Slov. delavskega stavbnega društva« od 3. marca 1901 dalje

-      predsednik »Gospodarske zveze« od 29. dec. 1902 dalje

-      predsednik »Zadružne zveze« od 7. Apr. 1904 dalje

-      predsednik »Abstinenta« od 19. Nov. 1905 dalje

-      podpredsednik »Leonove družbe« od 19. Nov. 1896 dalje

-      podnačelnik KNS od 13. Okt. 1902 dalje do prenove stranke

-      podnačelnik SLS od 27. Nov. 1905 dalje

-      odbornik »Katoliškega tiskovnega društva« od 24. Jul. 1902 dalje

-      stalni uvodničar Domoljuba od jan. 1904 dalje

-      urednik Katoliškega zbornika, v letu 1901

-      časten hetman kazaški »Siči« od počitnic v Selcih 1896 dalje

-      časten član »Danice« od apr. 1904

-      časten občan občin: Radeče pri Zidanem mostu, od dec. 1900

Cerklje na Gorenjskem od jul. 1901

Horjul od maja 1902 (mogoče je bil še kje, a nisem zasledil)


J.Ev.Krek na počitnicah

Človek, ki je toliko angažiran v mnogoterih različnih dejavnostih, kot je to bil Krek, je prava umetnost pravilno razporediti svoj čas, da ima možnosti tudi za oddih in rekreacijo.

Krekova koča na Ratitovcu (vir: www.pzs.si)

Izjemno je bil navezan na svoj dom v Selcih, kjer je živela mati, tri sestre in dva brata. Dokler je živela mati, se je vedno vračal na počitnice, kot tudi na krajše obiske domov v Selca. V dijaških letih se je veliko družil z vrstniki. Bil je izjemno živahen otrok, tudi nagajiv, a izredno bister. Imel je zelo velik smisel za humor, razne igre in vragolije. Vedno je iskal nove ideje in potegavščine.  Ena od takšnih potegavščin je ostala zapisana, in sicer iz časov, ko je bil že kot bogoslovec  doma na počitnicah. Preoblekel se je v kmečkega fanta s selških hribov, se delal pijanega in šel pri belem dnevu k svojemu županu Vrhuncu (po domače Frtičarju) po dovoljenje, da se oženi.  Dolgo  se  je  župan  trudil,  da  bi  dobil  od  fanta,  ki  je  stal  na  nezanesljivih  nogah  in  ga  obenem  še neprestano silil s pijačo, potrebne podatke o njem in tisti Mici iz bajte, ki jo bo fant vzel. Šele, ko so se pričele ženske v hiši muzati, ker so ga prepoznale, je Janez urnih nog skočil iz sobe. Frtičar o tem dogodku ni maral z nikomer govoriti še štirinajst dni.

Prav zaradi tako žive narave so se vsi čudili njegovi odločitvi, da gre v bogoslovje, ker tudi sicer ni kazal kakšnih znamenj za ta stan, a v srcu mu je dozorevala odločitev za duhovništvo. Kot rečeno, se je tudi v tem času vedno vračal domov k svojim v Štoku in pomagal mami v trgovini. Z vrstniki se je družil na vasi in v tem času je že imel inštrukcije, poučeval je jezike itd. V prostem času pa je veliko hodil po okoliških hribih. Menda je bil takšen, da ja raje hodil izven poti in gorskih steza, raje je križaril po gmajni in travnikih. Kasneje, ko se je vračal v Selca kot duhovnik, se je vedno vključeval v župnijsko delo. V tem času se je v pismih podpisoval kot kaplan dr. Janez Evangelist Krek. Imel je dobre odnose z župniki v Selcih. Tako je zapisano:  Župnik Vincenc Mayr, župnik v Selcih, izobražen mož, ki se je mnogo bavil s socialnimi, političnimi in znanstvenimi vprašanji, je imel naročene tudi redkejše liste in je rekel o Kreku: »Ta fant bo nekaj posebnega: ali bo storil zelo mnogo dobrega, ali pa zelo mnogo slabega; za oboje ima talent. Sicer pa nismo mnogo občevali med seboj. Krek je le redko prišel v župnišče. Pač pa je bila dostikrat v župnišču njegova pobožna mati, članica tretjega reda. Ko pa je bil Krek v semenišču, je bilo župnišče njegov drugi dom. Hodila sva skupaj v lov in marsikdaj mi je prepodil divjačino s svojo živahno zgovornostjo.« (J.E.Krek, Izbrani spisi I, 23). Naslednji župnik v Selcih in kasneje kanonik v Ljubljani Janez Sušnik (po rodu iz Stare Loke) se spominja Kreka: »Prišel sem v Selca za kaplana 22.9.1880 in sem odšel po skoro štirinajstletnem službovanju kot kaplan in pozneje župnik dne 19.5.1894. Krek je bil ob mojem prihodu v Selca v V. gimnazijskem razredu. Že takrat je imel do ljudi veliko privlačno moč. Večkrat sem ga opazoval, kako je sedel — dostikrat s pipo v ustih — pred domačo hišo v družbi vaških dečkov in fantov, ki jih je vse zabaval.« (J.E.Krek, Zbrani spisi I, 24).

Kanonik Sušnik je pripovedoval o Kreku kot bogoslovcu, »da je bilo zanj baš brezpogojno zaupanje v božjo pomoč značilno. Krek sicer zunanje pobožnosti ni kazal mnogo — mislim, da tudi kot bogoslovec na počitnicah ni bil vsak dan pri maši —, a v resnici je bil tako globoko krščanski kakor malokdo. Jaz sem bil včasih malo pesimističen in sem dvomil nad izvedljivostjo stvari, ki jih je snoval Krek, vedno poln načrtov, za prospeh naroda v verskem, gospodarskem in političnem oziru. Krek pa je ostal neomajen in je naglašal, da moramo trdneje zaupati v božjo pomoč, če se lotimo dela, ki je Bogu v čast in bližnjemu v korist«. (isto, 37). Da je imel Krek stalne dobre odnose priča tudi, da sta večkrat skupaj potovala kot npr.: »da je koncem tretjega leta bivanja v Avguštineju potoval Krek v družbi takratnega selškega župnika Janeza Sušnika v Prago na razstavo (1. 1891.). Bivala sta v Pragi kake štiri dni. Nazaj grede sta se ustavila v Taboru, kjer sta si ogledala Žižkov spomenik in njegov muzej, in v Krumovi ‐ Schwarzenbergov grad in vrt«. S kanonikom Sušnikom sta bila tudi kasneje večkrat skupaj, ko je bil Krek na počitnicah na Prtovču. Iz tega obdobja je tudi ena od številnih anekdot. »S Krekom sva šla na Ratitovec. Ko sem hotel zaviti po markirani poti, me je potegnil za rokav: tu gori naravnost pojdeva. Čemu bi hodila po poti, kjer vsi hodijo. Svaril sem ga, da bova zašla v goščo, skalovje, ... Udaril jo je po svoje in hočeš nočeš sem moral za njim. Kmalu sva prišla v robidovje, grmičevje,... to je še šlo. S prehodom v skalovje je bilo nekaj časa celo bolje, toda čez čas sva se znašla na polici iz katere ni bilo prehoda ne levo ne desno ne navkreber. No sedaj pa imaš, sem se razburil. Vedno isto, vedno nekaj po svoje, kako bova našla sedaj izhod? Krek je počepnil na skalo, vzel cigaro, jo svečano prirezal in prižgal ter brezskrbno izjavil: O ga bova že našla! Oziroma ti ga boš našel, preden bom jaz to cigaro pokadil. Le kar išči, saj veš, kdor išče, ta najde! Seveda medtem ko je mirno kadil sem seveda tudi našel izhod«. Sušnik sam pri sebi pri tem ugotavlja, to je očiten dokaz Krekovega značaja. Vedno je iskal nekaj novega, nekaj drugačnega, nove rešitve. Nove rešitve so običajno tudi drzne. Ko je Krek iskal izhode iz goščav in skal na Ratitovcu, je obenem iskal v duhu rešitev problemskim goščavam, s katerimi se je ukvarjal. Ivan Cankar bi rekel: »delal je z mislijo neprestano. Mislec dela tudi, kadar ne dela.« Sušnik je ugotavljal, da je bil takšen tudi, ko sta šla na lov. Ali je bil zamišljen, da so vse živali šle mirno mimo njega, ali pa je bil za pogovor, da je prepodil vso divjad. Enkrat samkrat pa mu je uspelo ustreliti velikega srnjaka. Žival si je nadel okoli vratu in jo nesel sam s planine v Sorico. V krčmi pri Lovrencu so mu hoteli pripraviti srnjaka, da ga bo odnesel očiščenega na Prtovč, a je takoj zahteval, da se ga pošlje časnikarjem v Ljubljano« (V.Brumen, Srce v sredini, str. 313, 315). Podobnih dogodivščin z lova opisujejo tudi drugi njegovi kolegi (Abram, Finžgar, idr.).

Krekov vrstnik tudi član druščine vaških fantov, Janez Tavčar iz Bukovice, (kasneje je živel na Jesenicah) je Kreka opisal tako: » Krek je bil vseskozi jako živ in vesel dijak. Kadar je bil na počitnicah, je obhodil vse selške hribe. Vedno mu je gledala kaka knjiga iz žepa in od koder je prišel, je imel v gumbnici ali za klobukom cvetko. Veliko je zahajal med vaške fante in se rad pogovarjal z njimi. Če so kurili kres ali streljali ob žegnanju, ni Kreka nikdar manjkalo med njimi«.

Prijatelj, sošolec iz gimnazije, najprej župnik v Dražgošah in kasneje župnik v Železnikih,   g. Anton Pfajfar,navaja, da je Krek prvotno nameraval študirati slavistiko in da je zlasti po posvetovanju s takratnim selškim župnikom Mayrjem opustil ta načrt in šel v bogoslovje. Ta Krekov korak je takrat marsikoga presenetil, a pri odločitvi je zagotovo imela tudi vpliv mama s svojim krščanskim zgledom.

Po smrti njegove mame Marije Krek 9.3.1903 je večji del svojih počitnic preživljal na Prtovču v mežnariji. V Selca se je seveda še vedno vračal. V Selcih je imel tudi shode, predavanja, ustanovil telovadno društvo, obiskoval mamin grob, a svoj oddih in rekreacijo je dobil v gorski vasici pri cerkvi Marije Pomočnice. Tukaj je redno preživljal vsako leto v avgustu svoje počitnice, oziroma tudi vmes se je semkaj zatekal, ko je potreboval mir,zbranost in kadar je bil sit mestne gospode. Oblačil se je preprosto, nosil je navadno irhaste hlače, dokolenke, trdne čevlje, kratek jopič in svoj stari klobuk. Živel je ob preprosti domači hrani, veliko je spal ali počival ter hodil po okoliških hribih Ratitovca. Rad je bde sanjal, prestavljal državne mejnike, prebiral pesmi in pel, zlagal svoje pesmice, za šalo mlatil in se meril v moči, se kopal v svoji »kabini«, to je v gorskem potočku, obiskoval bližnje znance in prijatelje ter opravljal »službo prtovškega župnika«. Ob nedeljah je večinoma ostajal »doma«, le malokdaj je odšel na kakšen shod, a večinoma šele po maši. Sicer je redno spovedoval, imel mašo in pridigo in popoldan krščanski nauk z blagoslovom. Tudi iz doline in od daleč naokrog so radi prihajali na Prtovč, da so se srečali s Krekom pri maši, pridigi in še posebej po maši pred cerkvijo ali na vasi. V družbi z njim je bilo vedno živahno, veselo, pa tudi vedno polno novih idej in koristnih napotkov.

Vas Prtovč s cerkvico Marije Pomočnice (Vir: www.gore‐ljudje.net)

Krek je bil garač in tudi med počitnicami ni samo počival, ampak je neumorno delal, vendar stran od mestnega vrveža in gospode. Imel je svoje tekoče obveznosti, zato je dnevno prejemal pošto na Prtovč in tudi odgovarjal. Tudi pisal je veliko na Prtovču pesmi, pripovedi, redno oddajal uvodnik v Domoljub, Zgodbe sv. pisma itd. Pregledoval je krtačne zapise, preden so dela šla v tisk in podobno. Prtovčanom je pomagal pri graditvi vodovoda. Nad koritom sredi vasi je postavil klop, kjer se je zbirala  ob večerih skoraj vsa vas in tu je imel svojo visoko gospodarsko, politično in posvetno šolo. Sprejemal je mnoge obiskovalce, ki so mu prinašali vesti o dogajanju v slovenskem svetu, vodil jih je po svojih planinah in jim dajal pobude za nadaljnje delo. V kaki kolibi je imel srečanje z dijaki, katere je poučeval jezike in druge predmete. Navduševal je mladino za ideale krščanstva, narodno kulturo, socialo, … Veliko se je tudi pelo slovenske in tuje pesmi in rad je ponavljal: »Kaj nam pa morejo, če smo vesel!«

Po počitnicah se je zopet vračal v Ljubljano in se z vso silo vrgel v vrvež pestrega življenja, ki ga je oblikoval in vodil. Kajti obveznosti je imel na pretek.

Krekova najbolj značilna karakterna lastnost ‐ bil je »človek«

O Krekov karakterju kot človeku je bilo že nekaj rečenega; bil je odprte narave, vesel, razigran, hudomušen, na svojo zunanjost ni prav veliko polagal. V odraslih letih je običajno nosil obleko, klobuk na glavi, pozimi usnjene škornje, sicer močne čevlje. Pri nalogah je bil vsebinsko natančen in strokoven, medtem, ko oblika izdelka ni bila ravno njegova odlika. Tudi v času študija je bil »v veselih urah odmora veder, dobrovoljen, dober tovariš, ki ni »zametal« dobrih, a nedolžnih šal;   njegov profesor je o njem zapisal:   »Sein Gemut war vollends rein, jeglicher Gemeinheit abhold...« (njegovo srce je popolnoma čisto, tuje vsaki nizkosti, nikogar ni žalil...)

Tudi s časom ni razsipal, ampak je bil običajno točen. V zvezi s tem obstaja zapis: »Župniku v Dražgošah je obljubil, da bo prišel na žegnanje ob desetih pridigat in maševat. Ker se je pa bal, da bo to zaradi dela v zbornici na Dunaju nemogoče — vedno je bil točen še zlasti na sejah v parlamentu —, je iz varnosti naprosil takratnega člana Slovenčevega uredništva g. Krhneta, naj pride še on v Dražgoše. Par minut pred deseto pride Krek ves oznojen. »Prišel sem naravnost z Dunaja preko Bohinja. Pa pravijo v šali, da sem mlačen duhovnik. Povej mi ga, kdo bi bil to storil!« (J.E.Krek, izbrani spisi II, 21).

To je eden izmed mnogih slučajev, da je prišel Krek na zborovanje ali maševat v zadnjem hipu, a vendar točno. Bil je izjemen govornik, prepričljiv, živahen v trditvah. Ko sta ob župnijskem prazniku v Davči imela Krhne in Krek vsak svojo pridigo je Krek izjavil: »jaz lahko pridigam 25‐krat na dan...« (isto).

Profesor Ivan Dolenc , avtor Izbranih spisov o Kreku pravi: »Krek je hotel, da postane njegov narod srečen… Krek je hotel osrečiti narod v dušnem in telesnem oziru, na tem in onem svetu,…Vera je bila Kreku osebno nekaj nad vse dragocena…Njegova vera ni obstajala smo v besedah; kazal jo je zlasti v dejanjih. Vedno je pazil na to, da ne bi dajal pohujšanja ne kot duhovnik, ne kot politik, ne zaradi svojega lastnega ugleda, ampak zato, da ne bi trpala zaradi tega vera v srcu bližnjega.«

Krek je imel ljubezen do dela… Dela ni cenil samo kot vir blagostanja. Delo vzgaja človeka: vzame mu čas za malopridnosti, vadi ga vsak dan v samozatajevanju in požrtvovalnosti. Iz samozatajevanja se rodi prava ponižnost, podlaga vsem krepostim, prijaznost, spravljivost in tudi odločnost. Priden človek ni dostopen za vsako neumnost in takoj loči človeka, v katerem je vsebina, od tistega, v katerem so le lepe besede… Krek je bil kraljevska narava, rojen vihar; prav tako pa že po naravi demokrat. Gospoščine ni bilo na njem. Preprosto se je oblačil, preprosto živel, najraje občeval z delavskimi stanovi. Hotel je, da ima v državi, v deželi in občini ljudstvo moč v rokah, ne pa maloštevilna gospoda, bogatuni, plemiči. Zato se je tudi tako vneto boril za splošno volilno pavico, ki je bila tudi po njegovi zaslugi sprejeta leta 1907.

Krek je bil vztrajen, celo trmast, a nesebičen. Nasprotnik mu ni mogel očitati ne želje po denarju, ker je vse takoj razdelil, ne po časti, ker je tudi odlikovanja odklanjal, ne nepravilnosti v zasebnem življenju. Zato ga je krasil tudi tak pogum. Če je spoznal kako stvar za pravo, jo je storil brez ozira na to, kake posledice bo to imelo za njegovo osebo. Med osnovne lastnosti značaja Kreka je treba upoštevati njegovo ljubezen do bližnjega in iz nje izvirajočo ljubeznivost v občevanju. Znal se je pogovoriti z vsakim človekom in vsakdo je takoj spoznal: on razume moj položaj. Gromovnik na nastopih, govorih, shodih ter lev v zagovoru in obrambi malega človeka, a obenem nežaljiv, obziren in ponižen. Imel je osebni magnetizem, privlačno silo do drugih, tako da so radi delali z njim, sodelovali in odkrito spraševali. Brez družbe ga nisi videl skoraj nikoli. Vse se je dobro zapomnil. Če si ga srečal čez nekaj mesecev, je še natanko vedel, kaj ti je ležalo na srcu. Za vsakega je imel čas, tako da je bilo preprosto čudno, kdaj je imel čas za vse: prebrati toliko knjig, toliko pisati, imeti govore, sestanke, pridige, … neugnani delavec, dokler ni od vsega dela tudi omahnil.

Oton Župančič je ob Krekovi smrti zapisal: »Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; ta, kakor knjige mi, ‐ ljudi je brati znal« (Naša beseda) Pesnik ni mislil na telesno zdravje, ampak na zdravje duha, klenost značaja, duhovno moč in bogastvo, da je v Kreku vsakdo spoznal: »To sem jaz!« (Oton  Župančič,Človek za vse čase, str.

21). Krek je bil posebne vrste politik zato, ker je spoštoval osebno dostojanstvo vsakega človeka, znal je povezovati ljudi različnih mnenj, zato so ga spoštovali tudi nasprotniki, kot je zapisal ljubljanski župan Ivan Hribar. Predvsem pa je bil vizionar, ki je vedel, kaj je potrebno in nujno za narod, in to je ob ugodnih razmerah znal tudi izpeljati.

»Navzlic vsemu je Krek v kompleksu kulturnega, političnega in socialnega življenja svojega časa bil največji od vseh Slovencev (kljub velikemu številu drugih narodnjakov, pametnih, izobraženih, …), ker je bil od vseh najbolj ČLOVEK; po tej svoji človečnosti presega tako sebi podobne v naši preteklosti, ki je bilo bogato mož velikega formata, kakor v sedanjosti, ki je v tem oziru revna. Te veličine Kreka ne vzame nobena kritika, naj še tako po njegovih besedah in spisih ter političnih učinkih razbrskuje njegovo osebo in delo v njegovih dejanskih in dozdevnih nedoslednostih in nedosegah. Krek je bil v živem organizmu našega naroda«

(Franc Terseglav, J.E.Krek; v: Čas, letnik XXX, Ljubljana 1935/36, 1‐5).

Brumen primerja Kreka z opisom papeža Janezom XXIII o njegovi genialnosti; kot navaja španski filozof Julian Marias: »da je eden najčistejših primerov  genialnosti našega časa;... ker njegova genialnost ni bila specifična – intelektualna, teološka, politična itd.‐ temveč generična; človeška genialnost; bil je genialen človek; zato je mogel biti genialen duhovnik, socialni delavec, kulturnik, ...« (Brumen, Srce v sredini, str. 44).

 

 

Franc Pfajfar