Janez Evangelist Krek - 4. del

Janezova šolska leta

Ljudsko šolo je najprej obiskoval pri očetu v Komendi. Po očetovi smrti 1875 ni zapisanih podatkov, in sicer v katalogih selške šole ni nikakršnih zapiskov, da bi Krek obiskoval pouk v tistih nekaj tednih pred koncem šolskega leta 1874/75, ki pa jih je verjetno preživel v Selcih pri svoji mami. V šolskem letu 1875/76 je Krek pri učitelju Lovru Sadarju obiskoval 2. oddelek IV. razreda ljudske šole v Škofji Loki.

Nižjo gimnazijo je obiskoval na prvi državni gimnaziji v Ljubljani, v katero je prišel jeseni 1876 v oddelek »b«, kjer so bili večinoma le Slovenci, kajti razred »a« je bil rezerviran za nemške dijake. Kot dober učenec je bil oproščen šolnine in nato sprejet v Alojzivišče. Od vseh predmetov je bil najbolj navdušen nad naravoslovnimi predmeti, slovenščino, nemščino in zgodovino. Slovenščino ga je učil Ivan Jenko, brat Simona Jenka. Zelo rad ga je imel učitelj nemščine Nemec Heinrich, ki mu je prerokoval, da bo nekoč postal nemški pesnik. Svetoval mu je,
da naj prebira nemške klasike. To je tudi naredil, a ko ga je profesor Heinrich vprašal, če je že kaj prebiral nemške klasike, je to Krek zanikal iz principa, ker je bolj ljubil slovenski jezik. Profesor pa ga je nato vprašal: torej bereš rusko literaturo? Od takrat nista bila več takšna prijatelja kot prej. Vendar zaradi  neprimernega vedenja (rad je kadil, imel je več podobnih izpadov) je moral zapustiti Alojzivišče, plačati šolnino in privatno stanovanje. Tako je brez šolnine nadaljeval tudi višjo gimnazijo. Ker mu mati ni mogla nuditi vse pomoči, si je moral služiti kruh sam s poučevanjem (inštrukcijami), pisanjem nalog drugim,  prevedel je kakšen spis za list Zgodnja Danica in podobno. Njegovi izdelki so bili po vsebini vedno na visokem nivoju, a vedno problematični po obliki, neurejeni, en zvezek za več predmetov, ... Študiral je veliko stvari mimo šolskih obveznosti, predvsem je imel velik smisel za tuje jezike ter hodil izven šole še k  telovadbi in petju. Krekovi sošolci iz gimnazijskih let ga opisujejo »kot nadarjenega dijaka in neugnanega šaljivca«. Po zunanjosti je bil precej zanemarjen. Za šolske predmete se ni mnogo brigal. Na višji gimnaziji se je učil raznih modernih jezikov, za dijake v raznih razredih je delal domače naloge za mali denar, poučeval je v rodbini g. Marzolinija, kavarnarja v Zvezdi in grofa Lichtenberga; šolskih knjig in priprav dostikrat ni imel nič. Pri nekem profesorju je bila disciplina tako slaba, da je Krek »svojega soseda med poukom naučil tarokirati. Izdeloval je samo zaradi svoje izredne nadarjenosti. Lakota je bila pri njem na višji gimnaziji neredek gost. Rednih dohodkov ni imel in dostikrat ni imel denarja niti za kosilo v ljudski kuhinji«.(J.E.Krek, Izbrani spisi I, 19). Veliko je obiskoval knjižnico, ker je veliko bral klasike, in filozofe. Rad je zahajal v gledališče, vendar šele po prvem odmoru, ko se je zmuznil med gledalce, ker ni imel denarja za vstopnico. Obiskoval je tudi govorniški tečaj, kar mu je kasneje koristilo ne le kot duhovniku za pridiganje, ampak tudi ob neštetih nastopih in govorih. Kasneje je za svoja duhovniška opravila izjavil, da ima raje prižnico kot spovednico; to je, raje s prižnice govori, kot pa na trdi deski v spovednici sedi.

Iz šolskih dni izhaja tudi tale zapis profesorja Ahn: »Der Kerl ist doppelt pfiffig: er schwatzt und hört gleichzeitig zu«. (Fant je dvakrat zvit: klepeta in posluša obenem). To je znak neke posebne nadarjenosti, da človek lahko dela več stvari naenkrat. Že v gimnazijskih letih se je uvedel v popolnoma samosvoje življenje, kakor se je njemu samemu zdelo prav, brez denarja in brez zunanjih časti. Videl je od blizu življenje, kaj pomeni življenje »na dnu«, videl cinizem, revščino in pokvarjenost. Zgodaj se je spopadel s temi problemi in tako v poznejšem življenju ni pogrešal odlikovanj od javnih oblastnikov, saj si je izbral življenje s preprostimi ljudmi, kmeti in delavci, ki so vajeni trdega in žuljevega življenja, a prav njim je hotel pomagati, jih dvigniti in pobrati iz tal. Ni delal po sistemu, da jim deli ribe, ampak jih je hotel naučiti, kako uloviti ribe, da bodo bolj samostojni, osveščeni, naprednejši itd.

Ko je končal gimnazijo, je najprej nameraval študirati slavistiko, a na začudenje vseh se je končno odločil za bogoslovje. To je bila za vse skoraj šokantna novica, saj ni kazal te nagnjenosti ne v pobožnosti, ne v neki urejeni zglednosti, ni imel prijateljev med duhovniki, skratka odločitev presenečenja, kar pa nikdar kasneje ni
obžaloval. V bogoslovju je postal kot nek drug človek in takoj izstopal kot najboljši študent. Njegova izredna naravna nadarjenost se je takoj izkazala na vseh področjih študija. Poleg rednega študija bogoslovja je veliko študiral jezike, ki jih je vzljubil že v gimnazijskih letih. Poleg že znanih jezikov: nemščine, italijanščine, francoščine je še tukaj dodal klasična jezika latinščino in grščino ter se navduševal nad slovanskimi jeziki: češčino, poljščino, ruščino, bolgarščino, hrvaščino. Jezike je zelo hitro obvladoval in kmalu je že delil inštrukcije. Ljubil je knjige, zato je veliko časa preživel v knjižnici. V tretjem letniku je bil tudi knjižničar. Ker je imel velik
smisel za jezik, pripoved in zgodovino, je tudi veliko pisal. Tako je v bogoslovju sodeloval v Cirilovem društvu, katerega je bilo namen objavljanje spisov, pesmi,… Za najlepši dan je imenoval dan svoje nove maše, ki jo je imel 23.7.1888 na Brezjah. Na novi maši je sodeloval Jakob Aljaž župnik iz Dovjega s svojim pevskim zborom.

Po novi maši si je želel, da bi ga škof dodelil na kako malo župnijo, na primer želel si je na Sv. Lenart, a ga je škof Missia (kasnejši prvi slovenski kardinal) poslal na študij na Dunaj. Živel je v tako imenovanem Avguštineju, to je nekdanjem samostanu avguštincev, ki je neposredno ob cesarskem dvoru. Poleg Rima je bila na Dunaju takrat najboljša podiplomska šola bogoslovja. V internatu so bili študentje iz vseh dežel monarhije in tudi izven nje. V večernih urah so se radi družili po jezikovnih skupinah: slovansko govoreči, germansko govoreči... Izmenjevali so si vsak svoje izkušnje ter se na ta način jezikovno in kulturno izpopolnjevali. Veliko razgovorov je bilo tudi na temo politike in gospodarstva, narodnostne zavednosti, socialnega položaja v posamezni deželi itd. Krek je na začudenje vseh drugih znal vse slovanske jezike, od koder so prihajali sošolci, zato so ga imeli radi in spoštovali. Krek sicer ni bil ozek samo na slovanske tovariše, ampak je izkoristil vsako priliko za pogovor tudi z drugimi, ker ga je neznosno zanimalo, kakšno je stanje tudi v drugih deželah. Vedno je nekaj raziskoval. Občasno je tudi potoval v dežele svojih tovarišev npr.: na Češko,v Nemčijo..., da bi na ta način še bolje spoznal razmere v deželi ter se obenem družil z Slovenci v zamejstvu. Posebej znano je njegovo dvomesečno bivanje v Vestfaliji med slovenskimi rudarji, delavci – nemška oblast ga je hitro okarakterizirala kot agitatorja za delavske pravice. Seznanil se je tudi s krščanskim gibanjem na Dunaju. Študij na Dunaju mu je še bolj razširil obzorje znanja ter pridobil širino duha.

Šola Avguštinej je imela zelo visok renome in temu primerno je bil tudi zahtevan red, znanje in disciplina. Od tu so prihajali mnogi kasnejši profesorji in škofje kot npr. ljubljanski škofje dr J. Vidmar, dr. J.K.Pogačar, dr. J. Gogala, dr. A.B. Jeglič, dr. G. Rožman, v Gorici škofje: dr.A. Gollmayer, dr. F. Sedej; v Mariboru škofje: dr. M.
Napotnik (ta je bil Kreku v času študija na Dunaju profesor za biblicum), od tu izhajata tudi J.J. Strossmayer (dve leti je bil tudi direktor Avguštineja, nato škof v Đakovem in hrvaški politik) in dr. J. Ujčič (profesor) in še mnogi drugi. Krek se je v času študija na Dunaju seveda najbolj posvetil svojemu študiju, predvsem svetega pisma, a obenem opravljal tudi veliko drugih študijskih nalog. Poleg že velikega znanja tujih jezikov se je učil še druge jezike zaradi boljšega razumevanja svetega pisma v originalih in tako se je v zvezi s tem učil arabščine, kaldejščine, hebrejščine ter sirščine. Ob neki priliki je celo izjavil, da bi rad nadaljeval študij svetega pisma, a ga je domovina zvabila nazaj v svoje okolje, za katero je kasneje predano služil človeku kot posamezniku in narodu. Vendar mu je študij svetega pisma ne le samo poglobil teološko znanje, ampak je to znanje kasneje zelo koristilo, ko je nadaljeval delo dr. Fr. Lampeta Zgodbe sv. pisma, ki jih je objavljal od 1901 do 1912. Študij na Dunaju je zaključil z doktorsko dizertacijo »De charactere et spiritu s. Pauli apostoli«‐ O značaju in duhu sv. apostola Pavla ter obranil zagovor svoje naloge dne 7.5.1892. Sodba o tej disertaciji velja v glavnem tudi za poznejše Krekove znanstvene spise: »Bei der Bearbeitung des Themas sowie beim Vortrag bekundete erauserordentliche Fahigkeiten. Durch Anwendung etwas m e h r F l e i s (podčrtano v izvirniku) waren .....« (Pri obravnavi predmeta, kakor tudi pri predavanju, je pokazal izredne zmožnosti. Če bi bil uporabil nekaj v e č p r i d n o s t i , bi se bile te pokazale še v lepši luči. Posebno je treba omeniti: gibčnost in hitrost pri pojmovanju, zdravo presojanje stvari, samostojnost in kritičnost pri razdelitvi in obravnavi predmeta, previdno uporabo virov, oporekanje nasprotnemu mnenju, živahnost in jedrnatost izraza. Tudi način predavanja je bil izredno dober, ker se je potrudil za jasno izgovarjavo, pravilen naglas ter za govorniški izraz in potek govora).

Franc Pfajfar