ROMANJE V NEZNANO ZA ŽENE IN DEKLETA

V soboto 18.4. 2015, sta organizirala romanje župnik gospod Damijan Prošt in duhovni pomočnik gospod Milan Grden za dekleta in žene iz župnij Selca, sv. Lenart in Bukovščica. Prvo uro ko je šofer Lojze »pobiral« romarice na vseh postajah, smo se navdušeno pozdravljale in veselile dneva, ne glede na slabo vremensko napoved. Ko smo na zadnji postaji na Luši napolnili avtobus, pa se je začelo zares – z uvodno molitvijo, potem pa z resnim opozorilom gospoda Milana, da gremo na romanje in ne na navaden izlet. Molitev za vse naše sorodnike, prijatelje, sodelavce, ki so se oddaljili od vere, se je prepletala z geslom našega romanja: človekova neusmiljenost in božje usmiljenje.

Najprej smo obiskali Dolnice (župnija Ljubljana Podutik) in sicer samostan sester klaris. Imeli smo priložnost spoznati skozi pričevanja sestro Katarino, Jožefino in Emakulato, ki so od leta 1978 živele v Nazarjah, od leta 2000, pa živijo v rojstni hiši sestre Katarine v Dolnicah. Zavezane so k uboštvu, dan imajo razdeljen na osem ur molitve, osem ur dela in osem ur počitka. Ne le njihova pričevanja, predvsem umirjenost in hkrati veselo navdušenje, ki se je čutilo ob njihovem pripovedovanju nas je vse prevzelo. Med njimi je od 3.10.1993 tudi Rezka Krek – sestra Marija Rožnovenska iz selške župnije.

Nadaljevali smo pot na Dolenjsko v Ribnico, kjer smo si ogledali cerkev, sprejel nas je župnik Tone Berčan, srečali smo se tudi s kaplanom Mohorjem Rihtaršičem iz selške župnije. Nekaj posebnega so vrata tabernaklja, saj so narejena iz starih odlikovanj avstroogrskih vojakov, pozlata pa je iz prstanov vdov. Župnik nas je spremljal na poti skozi Gotenico (zaprto območje kjer so kot v suženjstvu živeli na smrt obsojeni, med njimi tudi duhovniki. Gotenica – območje Kočevske Reke in Rakitnice je imenovano tudi »Mačkovo kraljevstvo«, kjer so bili ljudje zavezani 50 let molku in kjer se beseda Bog ni smela spregovoriti, usodo tem krajem pa je krojil predvsem Matija Maček.

V kraju Kočevska Reka smo si ogledali novo cerkev sv. Janeza Krstnika. Stara je bila zgrajena 1407 leta, nasilno je bila podrta januarja 1954. Uničeni so bili čudoviti baročni oltarji, delo Frančiška Dulta iz leta 1765. Začetek gradnje nove cerkve je bil leta 1994, posvetitev pa 20. Junija 1999. Arhitekt Janez Gomboc je zasnoval cerkev s tremi navzdol obrnjenimi polkrožnimi okni, kar daje poseben čar, kot tudi strop z vidnim ostrešjem. Svoje je dodal še z likovno opremo domačin Stane Jarm in to na način da lahko vsak začuti resnico preteklih časov. Vsaka cerkev je svetišče, a v tem prostoru sem posebno začutila, da je to naša Slovenska cerkev – priporočam, da se vsak prepriča sam.

Obisk te cerkve je bil nekakšen uvod za našo naslednjo postajo v Kočevskem Rogu, pri jami pod Krenom. Na tem mestu težko izberem besede, s katerimi sem doživela ta kraj groze, saj je morda prav ta jama grob mojemu staremu očetu, ki ga nisem nikoli spoznala. Dobro pa vem, da je njegova žena, moja stara mama prav zaradi močne vere odpustila morilcem in to mnogo prej, predenj so o tem začeli javno govoriti. O teh pobojih nam je več povedal v spominski kapeli gospod Andrej Podkoritnik. Mraz nam je segel do kosti, bi se lahko reklo, ob vsem kar smo videli in slišali, za povrh je pa še močno snežilo…

Oddih in dobro kosilo se nam je prileglo, kje pa naj da odgovor ta napis, ki te sprejme ob vhodu v gostilno:

»Danes smo, jutri nismo,
tako pravi sveto pismo,
Bog oče bo vprašal kje si bil,
da na Pajčni nisi vina pil.«

Naslednja postaja je bila v Žuženberku. V povsem obnovljeni cerkvi nam je tamkajšnji župnik gospod Franc Vidmar podrobno opisal uničenje stare cerkve s požigom in bombandiranjem. Poleg cerkve  je tudi  novo župnišče. V naši župnijski knjižnici bo odslej knjiga, ki vsebuje zapise Karla Gnidovca (brat škofa Gnidovca), ki je doživel strahote med vojno v Žužemberku.

Od tu smo se odpeljali v župnijo Ajdovec kjer se je rodil Janez Frančišek Gnidovec. Tam smo imeli sveto mašo, cerkev pa nam je predstavil župnik gospod Janez Zaletel.

Predzadnja cerkev, ki smo jo obiskali, je bila novo zgrajena cerkev sv. Jožefa v Ivančni gorici.. Križev pot je delo slikarja Tomaža Perka. V cerkvi imajo shranjene relikvije, blažene redovnice, sužnje Jožefine Bakhite, ki je pričala s svojo ljubeznijo in dobroto, kljub mučenju in trpinčenju.

Romanje smo zaključili z obiskom Lavričeve koče in ogledom cerkvice sv. Miklavža na Gradišču nad Stično. Čeprav se je že mračilo, smo lahko videli kaj vse je uspel s svojimi rokami ustvariti okrog cerkve gospod Maks Jerin. V njegovem gostišču so nas dobro in hitro postregli, vse ostalo si je treba ogledati in doživeti.

Težko je napisati kratek članek pri tako bogatem sporedu zato naj ostane vse ostalo dogajanje na avtobusu za tiste, ki niso bili z nami kar neznano, – razen tega da smo se veliko smejali…

Hvala šoferju za varno vožnjo, hvala gospodu Damijanu in gospodu Milanu za to romanje, ki je bilo ne le prijetno druženje, pač pa tudi potrditev, da je božje usmiljenje močnejše od človeške neusmiljenosti.

Breda Benedik