Umivanje rok pri sveti maši

Bil je čas, ko so verniki prinesli k sveti maši praktične darove: kruh, sadje, poljske pridelke, male živali, vino, olje  in druge dobrine.   Pri darovanju je vsak svoj dar prinesel k oltarju. Duhovnik je te darove sprejemal in jih polagal ob oltar. Ko  so vsi verniki izročili prinesene dobrine, si je duhovnik umil roke. V določenih obdobjih je imel  na roki za zapestjem privezano neke vrste »brisačo«, da si je obrisal  umite mokre roke.  Kasneje, ko verniki niso več prinašali materialnih darov, ampak so darovali denar, je imel duhovnik na roki tako imenovani manípel. To je bil   na roko  za zapestje nataknjen podolgovat  del bogoslužnega  oblačila, enake barve kot mašni plašč, ki je simboliziral nekdanjo »brisačo«. Po drugem vatikanskem koncilu duhovnik tega dela bogoslužnega »prtička« na roki  nima več.

Duhovnik si pri sveti maši umije roke v simboličnem pomenu. Ko mu ministrant vlije  na roki malo vode, duhovnik moli; Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.

 Gre za molitev,  da bi Bog duhovniku »očistil« dušo, da bi s čistim srcem daroval sveto mašo. Telesno umivanje simbolizira  duhovno očiščenje.  To je prošnja, naj mu Bog »izmije« iz duše grehe, da bo duhovno očiščen daroval sveto mašo.

Nekoč je bilo umivanje rok pri sveti maši potrebno zato, ker so bile roke  na zunaj umazane, sedaj pa je umivanje prošnja, da bi Bog očistil dušo, če je omadeževana z malimi grehi.

Milan Grden