Farni list št.10 - 19.7.2026

 

Kakšen prijeten občutek je življenje v polnem občestvu s Cerkvijo: varno pluti po razburkanem morju v od Boga stesani barki, s ciljem in potjo, jasno in preprosto, čisto in brez strahu. Ko se otrok pripravlja na prvo sveto obhajilo, vsi okoli njega živijo iz njegovega veselja in radostnega pričakovanja in prav je tako. Pripravlja se na prejem živega Boga, po katerem bo Bog sam po Svetem Duhu tvoril svoje nevidno občestvo med srci vseh. Otrok se pripravlja na aktiven vstop v polno občestvo s Cerkvijo, katerega začetek je zaznamovan že s krstom. In prav iz moči tega občestva, s skrivnostmi, ki smo jih deležni v Cerkvi, črpamo moč za vse dogodke življenja: bolečina in trpljenje, radost in nenehna upanja. Še več, o tem smo pripravljeni in tudi usposobljeni za verodostojno pričevanje: postajamo botri pri krstu ali birmi, med mašo prejemamo sveto obhajilo, prejemamo odrešujoče milosti odveze pri sveti spovedi… Za zadnje tri segmente je nujno, da vzdržujemo »kondicijo« polnega občestva, kar pomeni tudi način našega življenja. Če sledimo zapovedim, smo varno na barki; ko gradimo svoj svet iluzij in virtualnih resničnosti, se postavljamo nad izkušnje zgodovine naših prednikov in nad nauke od Boga. »Ko se zaljubim, v glavi se mi vrti« pravi znana popevka in pomembno je tudi takrat ohraniti razsodnost in prvo mesto za Boga, ne zase. Mladi se v vseh mogočih otroških in mladinskih dejavnostih razvajajo v ljubezni do Boga in v ljubezni od Boga. Zakaj ne bi ohranili tega odnosa ljubečnosti tudi naprej, po poroki? Ko se odpovedujem naučenemu, se odrekam vsemu, kar sem ljubil kot otrok in mladostnik. Ko se odločam za poročiti se ali ne, je na največji preizkušnji moja osebna vera. Vem, da v odnosu brez poroke ne morem prejeti obhajila, odveze, ne morem biti boter, a vseeno je moč  utvar še vedno večja od resničnosti. A Bog, ki me ima rad in imam izkušnjo Njegove ljubezni, je sam ustanovil ta zakrament in ga povzdignil nad raven zgolj pogodbe ali dogovora med dvema. Še več, napravil ga je za svet prostor, ki je namenjen zgolj možu in ženi v blagor ter za nova življenja in njihovo vzgojo. Obhajanje slovesnosti svetega zakona je zato primerno v svetišču, saj sta tudi ženin in nevesta prav v cerkvi doživljala največjo ljubezen Boga kot otroka. Hkrati tudi iz ljubezni pričujeta vsem, ki so morda v tistem trenutku osenčeni z depresijo ali na tleh, da upanje v Bogu ne umira. Prav »nobel in šik« je, kako dobri Bog s svojim blagoslovom poveliča čudovito obvezo in zavezo ljubezni in spoštovanja med možem in ženo!

Morda v premislek ženinu ob koncu: Vsaka majhna punčka vsaj enkrat v nežnem otroštvu sanja o tem, da bo postala princeska. V Sloveniji to ni mogoče, razen če postaneš ti njen princ in jo kot princesko sprejmeš pred oltarjem. Ti imaš možnost uresničiti njene sanje, nihče drug! Ne verjemi samo njenim besedam, ampak začuti bit njenega srca!

Sv. Janez Pavel II. nas je med obiskom v Sloveniji spodbudil: »KORAJŽA VELJA!«