Farni list št.5 - 29.3.2026

Bratje in sestre v Kristusu!

Evangelist Janez začenja vest o Jezusovem vstajenju s prvim dnevom tedna, ko je prišla Marija Magdalena navsezgodaj h grobu, kjer je bil kamen od groba odvaljen in Gospoda ni bilo. Za ves svet je bil tedaj še en »ponedeljek«, ko so se ljudje odpravljali po svojih opravkih in so pred seboj videli še en običajni teden. Nekaj ducatov pa jih je tistega prvega dne v tednu še precej prestrašenih trepetalo, kaj bo z njimi, ker je bil njihov Gospod, Jezus Kristus, kruto pokončan.

Verjetno je Marijina novica učencem zbudila še več vznemirjenja. A neustavljivi val o veliki novosti, ki je spremenila svet, se je v tistem trenutku že sprožil. Do konca tistega prvega dne v tednu so nekateri že poročali o tem, da so videli Gospoda. Nekateri so ga s težavo prepoznavali; da bi namreč tisti, ki so ga videli umreti na križu in položenega v grob, znova živel, je bilo za človeka nemogoče. Grob je bil do tedaj edina nespremenljiva gotovost; z Jezusovim vstajenjem pa je grob postal prehod k Očetu. Pričevanje vstajenjske liturgije in praznovanje teh, ki so sprejeli vero v to novost, veje tudi v naših krajih.

Tudi za marsikoga je morda danes običajna nedelja – dan počitka ali dela v dežurnih službah. Morda mnogim tudi danes bolezen, samota, neuspeh razžira srce in telo. Toda val oznanila, da je Jezus vstal, zmore premakniti kamen, ki zatemnjuje moje življenje. Kakor je bilo za Jezusove učence potrebno štirideset dni, da so sprejeli vest, da Jezus živi, je tudi nam dan čas: čas, da bi to pričevanje izkusili v svojem življenju. Da Jezus tudi vsakemu izmed nas da znamenja, po katerih bomo verovali vanj. To vse spremeni, ker spremeni naš zadnji cilj. Spremeni cilj upanja, ki je temelj našega vsakdanjega odločanja, delovanja.

 Vest o praznem grobu je Marija Magdalena prinesla Simonu Petru in drugemu učencu, ki ga je Jezus imel rad. Ta drugi učenec si danes ti, sem jaz, ki danes znova posluša vest, ki je ni mogoče utišati: Jezus je vstal. Dragi bratje in sestre, škofje vam želimo, da bi val tolažbe in upanja zaradi Jezusovega vstajenja, ki razodeva tudi našo nesmrtnost v Jezusu, oblival tudi vaša srca.             Msgr. dr. Janez Kozinc, soboški škof

 

    Na tej poti najprej priznavamo, da smo grešniki pred Bogom in pred ljudmi. Z vsakim grehom se oddaljujemo od poti, po kateri nas Bog vodi v življenje, k sebi, vase. Že to spoznanje je dar Božje milosti. Zato se vračamo vase; tako se spoznavamo in očiščujemo duha, z obžalovanjem in spovedjo pa iščemo notranji mir in svobodnost srca, da moremo obnavljati in širiti vezi z drugimi, ko se učimo sočutja in usmiljenja. Po tem rastejo v nas vera, zaupanje in ljubezen, ki nas edine morejo živo povezati z Bogom. Jezus je to pot prehodil pred nami, da bi mogli in znali hoditi za njim kot njegovo, Božje ljudstvo. Najviše se ta pot vzpne v dneh velikega tedna, zato želimo zlasti zadnje dneve obhajati skupaj.  

 

VELIKI ČETRTEK   

           Judje so obhajali spominsko noč, ko jih je Bog v  Egiptu  rešil iz smrti in sužnosti; svoje domove so takrat zaznamovali z jagnjetovo krvjo. Tudi Jezus je tako obhajal to zadnjo večerjo. Na mizi je bilo jagnje in kruh, grenka omaka in vino,  prav kot v vseh drugih hišah. Toda tu je Jezus postavil novo daritev – sveto mašo, v kateri sam postaja novo Jagnje za rešitev človeka iz greha in smrti v večnost in svetost življenja. 

Vsaka maša je njegova resnična daritev; Jezus gre vedno znova skozi trpljenje in smrt v vstajenje. Novi so tudi duhovniki, ki jih sam izbira in posvečuje. Prav tako je nova tudi njegova temeljna zapoved: »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil«.

             Po maši gremo z Jezusom na Oljsko goro, kjer je pretresljivo doživljal svoj smrtni boj in dokončno sprejel Očetovo voljo, da gre v smrt za ljudi, doživel izdajstvo in bil odveden v ječo, kjer bo čakal na obsodbo, ki so mu jo pripravili ljudje.

              Z oltarjev zato odstranimo vse okrasje in prte, ker je Gospod skril vse veličastvo, ki ga je nosil v sebi in je raje sprejel podobo ponižnega služabnika ljudi.

 

        Zvonovi molčijo, kot umolkne vsa človeška modrost ob smrti Božjega Sina, po katerem je vse stvarstvo in vse življenje. Zaradi naših grehov se je to zgodilo, on pa je vse obrnil v odrešenje ljudi, da ga z močjo  Božje ljubezni podarja vsem, ki ga iščejo in prosijo.

             Spokorno bogoslužje začnemo s tiho molitvijo na kolenih pred skrivnostjo te Božje ljubezni. Ljudje smo Božjega Sina, edinega pravičnega in Najsvetejšega, obsodili in zavrgli, on pa nam prav iz tega odpira pot rešitve.

S preroki in z evangelistom premišljujemo Jezusovo trpljenje (pasijon), da bi razumeli in občutili grenkobo trpljenja in smrti, uničujočo silo človeške zaslepljene hudobije in greha, pa tudi veličino Božje ljubezni in njeno odrešujočo moč.   

             V svoje prošnje k temu viru odrešenja usmerjamo skupne prošnje zase in za ves svet, saj je Jezus trpel in umrl za vse ljudi vseh časov.

             Križ je zakrit; malo pred tem se je Jezus skril ljudem; hotel je pokazati, da gre v smrt prostovoljno in takrat, ko dozori čas, po Očetovi volji in ne po volji ljudi. Ta križ častimo z znamenji spoštovanja, hvaležnosti, ljubezni. Nanj nas spominja križev pot, križ pri nas doma, v molitvi in na grobu.

             V obhajilu se nahranimo z Jezusom, tu je že poveličan, da bi bil on v nas in mi v njem; v nas umira, da bi mi imeli v sebi njegovo življenje. To je največji dar Očeta v nebesih nam, umrljivim in silno nepopolnim. Je resnično Najsvetejši vsega stvarstva. 

             Kakor sta takrat Jožef in Nikodem snela Jezusa s križa, ga povila v tančico in nesla v grob pod Kalvarijo, podobno ga mi v zakriti monštranci spremimo k Božjemu grobu. Kdo bi ob taki smrti in pokopu ostal neprizadet? Vsaj nekaj časa ostanemo ob grobu v premišljevanju tega, kar smo obhajali, da se učimo tudi sami živeti.

 

             Ta dan vlada velik molk. Smrt ima svoje dostojanstvo in zbuja spoštovanje, nam tudi strah. Ta dan prihajamo  k Božjemu grobu častit Gospoda, ki v njem počiva.  Vendar se že nekako svita nova stvarnost, ki je človeški pameti nepojmljiva, veri pa tako ljuba, sveta, trdna in nezamenljiva.

Že jutranji blagoslov ognja, s katerim prižgemo ogenj domačega ognjišča, namiguje na to, da Jezus iz svoje smrti poraja novo življenje, ki ogreva domače življenje in jasní življenjske poglede, toda tudi uničuje vsebine, ki niso vredne, da so v nas in med nami, ter odkriva prave dragocenosti človeškega bivanja.

Blagoslov velikonočnih jedil nakazuje isto skrivnost. Ob kruhu se bomo učili hvaležnosti za rodovitnost polj, ki nam ga dajejo, še bolj pa za kruh večnega življenja, ki je Kristusovo Telo. Ob mesu se bomo spomnili, da je Jezus v telesu trpel za nas, da pa je vstal od mrtvih in to vstajenje zagotovil tudi za nas. Ob hrenu naj nas ne plaši misel na trpljenje, ki je tudi del našega življenja, saj ga je Jezus posvetil in mu dal velik pomen in pot v globino ljubezni. Ob pirhih, ki so podobni kapljam krvi, pa bomo poskušali razumeti, kako je bil Jezus pokopan v kamnitem grobu, a je tretji dan vstal živ v novem, poveličanem telesu, ki ne more več ne trpeti ne umreti.

            Velikonočna vigilija je noč prehoda iz smrti v življenje. Zunaj blagoslovimo velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa vstalega. Znamenja na njej so zgovorna: ob križu črki grške abecede, ker je Kristus začetek in konec vsega; znamenja petih Jezusovih ran, ki so po vstajenju slaven spomin; pa letošnja letnica, ker je Kristus postal Gospod vseh časov in vse večnosti. Tej sveči, Kristusu, pojemo hvalnico. To je resnično velika noč.

             Zatem gledamo v zgodovino, poslušamo Božjo besedo. Spominjamo se velikih Božjih del, ki jih je naredil za ljudi; ob tem se učimo Boga občudovati in se življenja veseliti; zato pojemo Bogu hvalo. Po zadnjem berilu zapojemo Slavo in spet se oglasi veselo zvonjenje. V svet po končanem postu spet zadoni vesela Aleluja. Hvalimo Boga!

Med mašo, s katero že vstopamo v velikonočni čas, se spomnimo množice svetnikov in ob blagoslovu krstne vode obnovimo krstne obljube; to je bil dan, ko nam je Bog podaril večno življenje in začetek vstajenja.    

 

                SELCA                                                                              BUKOVŠČICA

   ob 6. uri: blagoslov ognja                                          ob  6.30: blagoslov ognja

   od 7. do 8. ure: mladina                                           ob 12. uri: blagoslov jedil

   od 8. do 9. ure: Lajše in Kališe          od 12.20 do 13. ure: Knape, Laško, Hudi Laz, Bukovščica

   ob 9. uri: blagoslov jedil                            od 13. do 14. ure: Hrib, Dunaj, Strmica

   od 9.20 do 10. ure: otroci od 1. do 9. raz.           ob 14. uri: blagoslov jedil 

   od 10. do 11. ure: Studeno in Češnjica     od 14.20 do 15. ure: Lavtarski  Vrh, Čepulje, Pozirno

   ob 11. uri: blagoslov jedil                               

   od 11.20 do 12. ure: Praprotno in Sv. Tomaž                                SV. LENART

   od 12. do 13. ure: Selca                                                        ob 7. uri: blagoslov ognja

   ob 13. uri: blagoslov jedil                                                    ob 15. uri: blagoslov jedil

   od 13.20 do 14. ure: Dolenja vas, Rudno                      

   od 14. do 15. ure: Ševlje, Prtovč in Podlonk                      ob 15. uri: blagoslov jedil            

   od 15.20 do 16. ure: Bukovica in Sp. Luša                                                               

   od 16. do 17. ure: Golica, Stirpnik in Ojstri Vrh     

   ob 17. uri: blagoslov jedil                                                                                      

   od 17.20 do 18. ure: Topolje in Zabrekve                           

   od 18. do 19. ure: kdor ni mogel čez dan

      Verniki vseh treh župnij ste naprošeni, da v soboto pri Božjem grobu poleg molitve za osebne namene vključite predvsem molitev za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov (na razpolago bodo molitvene ure za duhovne poklice), da bi mladi Bogu odgovorili na klic in za mir v Ukrajini.

 

Je dan, ki je vse nedelje napravil za Gospodove dneve, za dneve Kristusovega in našega vstajenja. Procesija, ki se je ohranila kot zunanji izraz Kristusovega zmagoslavja, je izraz češčenja in naše vere v Kristusovo vstajenje.