Romanje mož župnij Selca, Bukovščica in Sveti Lenart
V soboto, 18. novembra, smo se možje z naših treh far odpravili na romanje. Župnik gospod Damjan in duhovni pomočnik gospod Milan sta bila skrivnostna o našem cilju in tako nismo nič vedeli, kam nas bo peljala pot. Potem ko je avtobus po spodnjem delu naše doline pobral vse romarje, smo se odpeljali proti Ljubljani. Tam smo ugotovili, da se naša pot obrača proti Dolenjski, a za razmišljanje o tem nam ni ostalo dosti časa, saj je g. Milan začel obširno govoriti o naših farah. Spregovoril je o poslanstvu, duhovnosti in številnih skupinah, ki delujejo pri nas. Če dobro premislimo, je pravo razkošje dejavnosti, ki pa ga moramo znati izkoristiti. To pa je odvisno predvsem od faranov; duhovnika se lahko postavita na glavo, a če ni interesa, se zaman trudita. Ob upadanju vernosti bodo po vseh zakonitostih vdrle k nam tuje duhovne prakse in že vdirajo. Novodobna gibanja, tako imenovani new age, vzhodna verstva, islam …, a Jezusov Evangelij, ki nam ga posreduje Cerkev, je edina prava rešitev za nas, naše družine, našo državo, narod, Evropo in končno svet.
Prva postaja je bila fara Mirna peč. Tam župnikuje naš rojak Janez Rihtaršič, ki nas je sprejel na vratih župnijske cerkve svetega Kancijana. Ni nas pa sprejel le on, temveč tudi moški pevski zbor, ki je sodeloval pri maši, ki sta jo vodila naša duhovnika. Po maši nam je župnik Janez predstavil faro ob posnetkih, videli smo njihove podružnične cerkve in pa dva pomembna moža, ki sta doma v tej župniji. To sta pesnik Tone Pavček, po katerem se imenuje nova šola in Lojze Slak, muzikant, ki pa po Janezovih besedah sploh ne bi bil slaven brez Selčanov.
Pot nas je vodila naprej v bližnji samostan sester karmeličank. Sestre živijo v strogi klavzuri, kjer molijo za vse nas, naš narod, Cerkev in za vse probleme in težave, ki jih je poln naš čas. Tri sestre so nam v kapeli predstavile svoje poslanstvo in delo, mi pa smo jim zapeli, malo nam je bilo nerodno, pesem. Sledilo je srečanje v govorilnici, kjer se nam je pridružila sestra Mirjam, nam bolj poznana kot Žimantova Minka iz Topolj. Po klepetu z njo in predstojnico ter po skodelici čaja smo zapustili mirnopeško faro in se odpeljali v Novo mesto.
Tam smo se povzpeli na kapiteljski grič, kjer stoji markantna novomeška stolnica, ki ji še vedno radi rečejo kapiteljska cerkev. V prostorih nekdanjega župnišča, zdaj škofije, nas je sprejel novomeški župnik Silvester Fabijan. Ogledali smo si multivizijsko predstavitev kapiteljske cerkve skozi zgodovino, potem pa se v atriju srečali še s škofom Andrejem Glavanom, ki je nekatere od nas še osebno poznal iz časov, ko je bil starološki župnik in škofjeloški dekan.
Sledil je ogled cerkve, ki ima to značilnost, da je prezbiterij nekoliko zalomljen v levo, to pa zato, ker so najprej zgradili prezbiterij, potem naj bi nadaljevali z gradnjo ostale cerkve in še enega zvonika. Ker pa je po stari slovenski navadi zmanjkalo denarja, del niso nadaljevali in tako je stari del cerkve ostal kot cerkvena ladja. Pod prezbiterijem pa se nahaja kripta, na katere stenah so nagrobniki novomeških proštov in pomembnih novomeščanov. Najslavnejši je odlitek nagrobne plošče drugega prošta, Jurija Slatkonje, ki je kasneje postal prvi dunajski škof. Odlitek je Novomeščanom poslal zdajšnji dunajski nadškof. Dobro razpoloženi, a že malo lačni, smo iz Novega mesta nadaljevali pot ob Krki navzgor do Vavte vasi, kjer smo se ustavili pred cerkvijo. Tam nas je pričakal župnik Jernej Marenk, ki ga nekateri bolj poznajo kot Blažonovega Jerneja iz Selc. Škoda, ker nismo romali v Ameriko, gotovo bi nas pričakal kakšen Selčan. Tudi Jernej nas je seznanil s cerkvijo in razmerami v fari, ki po propadu tovarne Novoles niso ravno rožnate. Pot nas je, skupaj z župnikom Jernejem, vodila čez reko Krko v Stražo, od koder smo se zapeljali v prečensko faro, kjer smo se v gostilni odlično najedli in si za sledeča doživetja dobro privezali dušo.
Po slovesu od Jerneja smo dobre volje nadaljevali našo pot v Škocjan na Dolenjskem. Tu smo z mešanimi občutki obiskali hišo oziroma posestvo. V njej domuje skupnost Cenacolo, v kateri se zdravijo fantje, ki so bili odvisni največ od drog, pa tudi od iger na srečo, interneta, alkohola … Sprejel nas je prijazen fant, doma s Slovaške, ki je z nami govoril hrvaško, saj je do nedavnega bival v dveh hišah na območju sosednje države. Sicer pa se med seboj pogovarjajo v italijanščini, ki je nekakšen povezovalni jezik. Ustanovila jih je sestra Elvira iz severne Italije. Hiše imajo po veliko delih sveta, bistvo zdravljenja pa je v delu in molitvi. Nikogar ne silijo k molitvi, saj so tam ljudje, ki prihajajo iz najrazličnejših okolij in nazorov, celo različnih religij, a večina sčasoma začne prakticirati molitev. Molijo največ rožni venec, in sicer tri na dan, imajo kapelo, kjer molijo in premišljujejo pred Najsvetejšim. Vsak dan morajo delati na posestvu. Skrbijo za krave, prašiče, gosi, obdelujejo polje in delajo v gozdu, kjer si pripravljajo kurjavo. Vse pridelajo sami, a če jim kaj ostaja, pa pošljejo tisti hiši, kjer jim tega primanjkuje. Računalnikov, mobitelov, denarja nimajo, oziroma imajo malenkost za nujne potrebe starejši fantje, ki so že bolj trdni in vodijo skupnost. Vse delajo v paru, se pravi, da nikoli ni nihče sam. Ravno osamljenost pa je največkrat vzrok njihove zasvojenosti. Na misel mi pride odlomek iz Janezovega evangelija, ko hromemu v kopeli Betesda reče Jezus: »Bi rad ozdravel?« Pa mu hromi odgovori: »Gospod, nimam človeka …« Nimam človeka je gotovo problem naše dobe pa tudi nas samih. Pretresljivi zgodbi dveh fantov, že omenjenega Slovaka po imenu Adrijan in njegovega rojaka Tiborja sta nam dali misliti marsikaj. A kaj, ko je med njimi malo Slovencev; menda se Slovenci nočemo zdraviti. Bilo je že več ponudb velikodušnih ljudi, da bi odstopili svoje posestvo skupnosti, a sestra Elvira ni sprejela, saj je premalo kandidatov iz Slovenije. Menim, da bi kar nekaj takih skupnosti potrebovala samo naša dolina. Najbolj pa me je pretreslo, ko je po svoji zgodbi Tibor rekel, da mu bo Bog težko odpustil grehe, ki jih je počel, pa ga je gospod Milan pogledal izpod čela in rekel: »Bo ti odpustil, brez skrbi!«
Ob Adrijanovem spremstvu smo šli k avtobusu, ki nas je popeljal v Mokronog in pa na Žalostno goro nad Mokronogom. Ime Mokronog izhaja po eni različici od dogodka, ko je cesar prišel v vas in izstopil iz kočije točno v lužo. V spomin na cesarjevo mokro nogo so trg poimenovali Mokronog. Po drugi različici pa to pride od škratov mokronožcev, a po mnenju gospoda Milana je to »traparija«. Se strinjam. Malo z avtobusom, malo peš, smo se povzpeli na Žalostno goro, ki ima pod cerkvijo svete štenge. To je osemindvajset stopnic, ki predstavlja stopnice, po katerih je hodil Jezus, ko so ga vodili pred Poncija Pilata. Navada je, da se gre po štengah po kolenih in vmes moli. Morda vas moti, ker uporabljam besedo štenge in ne stopnice. A to je romarski izraz, ki je splošno v navadi. Ob poti, ki se vzpenja proti cerkvi, se nahajajo kapelice, kjer je upodobljeno sedem marijinih žalosti. To so: starček Simeon v templju, beg v Egipt, iskanje dvanajstletnega Jezusa v templju, srečanje Jezusa in Marije na križevem potu, Jezusova smrt na križu, Jezusa položijo Mariji v naročje, Jezusa položijo v grob. Po ogledu in litanijah v cerkvi smo odšli v župnišče, kjer nam je mokronoški župnik Klavdij, ki ga sicer ni bilo doma, pripravil narezek, o katerem pa vam rajši ne bi govoril, ker bi se vam cedile sline.
Z avtobusom smo se odpeljali po Mirenski dolini do avtoceste in po njej mimo Ljubljane proti domu.
Tisti, ki ste zamudili, vam svetujem, da drugo leto ne zamudite. Bila je prava moška družba, besed pa ravno prav. Pa naj mi gospe ne zamerijo.
Jože Pollak
Vse slike pa si lahko ogledate galeriji slik.
