Nekoliko drugačno duhovnikovo poslanstvo - nadškofijski tajnik
Redna in najbolj pogosta pot duhovnika je, da po posvečenju in večinoma dveh kaplanskih postojankah postane župnik. Vedno pa se to ne zgodi, saj v Cerkvi, v vsaki krajevni Cerkvi, kot imenujemo škofijo, duhovniki poleg najobičajnejših služb kaplana in župnika opravljajo tudi druge službe. Kar nekaj duhovnikov vedno deluje v neposredni bližini škofa in mu pomagajo pri njegovi vodstveni službi. Med take škofijske službe sodijo generalni vikar, kancler, ekonom in tudi tajnik.
Po dveh letih kaplanovanja v Grosupljem sem bil poslan za kaplana v Škofjo Loko. Računal sem, da bom nato po kakšnem letu ali dveh nekje postal župnik. A me je že po dobre pol leta presenetil nadškof Stres z željo, da postanem nadškofijski tajnik. Res je, da mi delovanje tajnika kot asistenta in pomočnika pri bogoslužjih ni bilo tuje, saj sem že od majhnega rad sodeloval pri mašah in se tudi s posebno pozornostjo poglabljal v duha in norme liturgije. S to službo pa se mi je odprlo do takrat bolj malo znano obzorje delovanja nadškofijskih pisarn, uradov in drugih ustanov ter ljudi, ki v Cerkvi in tudi družbi nosijo večje odgovornosti.
Sedaj, v četrtem letu opravljanja službe nadškofijskega tajnika, ko sem že kar dobro vstopil v to poslanstvo, ki je precej drugačno od dela na župniji, lahko zapišem nekaj misli o svojem delu.
Najbolj viden in opažen del mojega delovanje je sodelovanje pri različnih (nad)škofovih bogoslužjih v stolnici. Tukaj so mi v veliko pomoč bogoslovci, še posebno njihov ceremonier, s katerimi poskrbimo, da je za tako bogoslužje vse pripravljeno, da vsak ve, kaj in kako bo kaj naredil ter to potem tudi lepo izpeljal. Največ priprav in skrbi zahtevajo slovesnosti, kot so razna posvečenja in krizmena maša na veliki četrtek.
Poleg tega spremljam nadškofa pri njegovih slovesnostih (birmah, blagoslovih, obletnicah, krstih, pogrebih …) po župnijah. V to je vključena predhodna priprava na slovesnost – pogovor z župnikom, kaj pričakuje in kako bo obred potekal. Poskrbeti moram, da z nadškofom s seboj vzameva vse, kar se potrebuje, in da na župnijo prideva pravi čas – to pomeni ne prezgodaj in ne prepozno. Pri samih slovesnostih pa skrbim, da ima nadškof vsak čas pri roki (pastoral, obrednik, sv. krizmo, pridigo) in na glavi (mitro, solideo) tisto, kar je takrat potrebno. Obenem pa sem z enim očesom vedno pri ministrantih in drugih bogoslužnih sodelavcih, da bogoslužje lepo poteka.
Nadškofa spremljam tudi na druge prireditve in dogodke. Sem njegov šofer in spremljevalec.
Večine mojega dela pa se na zunaj ne vidi. Že samo ime službe – tajnik pove, da je delovanje skrito, tiho. V ospredju je nadškof in njegovo poslanstvo pastirja Božjega ljudstva. Njegovi sodelavci smo mu pri tem v pomoč. Ta del moje službe pa se odvija večinoma v pisarnah nadškofije, kjer s sodelavci skrbimo za urejanje raznih zadev, ki so potrebne pri vodenju nadškofije in pomoči župnijam, ki jo sestavljajo. Pripravljamo in urejamo številne dopise, prošnje in odgovore, odloke …
Nadškofu pomagam tudi z urejanjem njegove korespondence in koledarja. Vsak dan ima veliko obveznosti, od obiskov številnih ljudi, duhovnikov, ki prihajajo k njemu na pogovor, preko raznih sestankov, sej in srečanj do vseh obiskov župnij, slovesnosti ter dogodkov, kamor je vabljen. Vse to je potrebno uskladiti, se domeniti in potem tudi izpeljati.
Težko je opisati vsa področja delovanja nadškofijskega tajnika, saj se vsega ne da spraviti na papir, poleg tega pa vsak dan prinaša nekaj svojega. Določene reči se ponavljajo, nekatere so rutinske, spet druge so tudi po treh letih nove. Prav vsaka pa zahteva pozornost, skrbnost in urejenost.
Boštjan Prevc, nadškofijski tajnik
