p. Marjan Kokalj, doma v župniji Selca

Za duhovništvo in jezuitski red sem se dokončno odločil na novoletno noč leta 2000, ko sem  gazil po plasti črepinj na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so ostale od proslavljanja preloma tisočletja. Doživljal sem, kako se je zadnje stoletje končalo s  praznovanjem črepinj, kot simbolom vsega hudega, kar so doživeli ljudje v tem obdobju.  V tistem trenutku me je prešinila močna misel in tudi prepričanje, da prihodnje tisočletje mora ponovno odpreti pristno pot k Bogu,  da bo ta civilizacija oživela. Edino na ta način sem lahko smiselno videl  prihodnost.  V meni se je nekaj premaknilo; zaželel sem si sodelovati pri tem, služiti dobremu, služiti Bogu z vsem svojim življenjem. V tem sem videl čisto lepoto in izpolnitev.  Nekaj za tem sem vprašal za vstop v jezuitski red.

Najprej sem odšel  za dve leti v noviciat v Maribor; to je čas premisleka glede odločitve in hkrati uvajanje v red. Nato sem odšel na študij filozofije (del redne priprave na duhovništvo vsakega duhovnika) v Padovo. Zatem sem se vrnil v Ljubljano na bogoslovno prakso k sv. Jožefu, nato pa na študij teologije v Rim. V diakona sem bil posvečen v Rimu, v duhovnika pa v Ljubljani, leta 2010. Duhovniško posvečenje in potem nova maša v Selcih sta bila zame močna dogodka, ki sta me globoko zaznamovala.  Še vedno sem hvaležen vsem  župljanom v Selcih, ki ste pomagali pri organizaciji in sodelovali pri liturgiji, programu ter postrežbi na različne načine. Čutil sem podporo in molitev, ki me greje še danes.

Nato sem bil tri leta kaplan v Dravljah v Ljubljani, sedaj pa sem v drugem letniku magisterija v Rimu na Lateranski univerzi, kjer v okviru pastoralne teologije študiram teologijo komunikacije.  To konkretno pomeni študij različnih oblik posredovanja ali izmenjave informacij med ljudmi, na kar močno vpliva tudi kultura.  Sprašujemo se, kakšno vlogo ima lahko pri tem teologija ter cerkveno življenje nasploh in kako se vključujeta  v   izmenjavo informacij.  Osebno me nekoliko bolj zanima področje gledališča in filma; kako sta v stiku z ljudmi in  kako  posredujeta in izmenjujeta  krščanske vsebine oz. izkušnje preko teh sredstev. To leto študij zaključim in potem bom videl skupaj s provincialom (jezuitski predstojnik v Sloveniji), kam  in kako naprej.

Vesel sem bivanja v Rimu, kjer se res veliko dogaja in se močno čuti središče Cerkve (grobovi apostolov in mučencev ter mnogih znanih svetnikov, prisotnost številnih romarjev in seveda papeža Frančiška s številnimi dogodki  v Vatikanu). Sem pride veliko Slovencev, kar je lepo in pohvale vredno. Z nekaterimi od njih se tudi srečamo in kakšno po domače rečemo. Nasploh moram reči, da mi ni niti trenutek dolgčas.  Priporočam se v vaše molitve, jaz pa bom molil za vas.  

p. Marjan Kokalj