Župnijsko romanje na Vejno, Repentabor, Sredipolje...
V soboto 18.10. sta pripravila župnika g.Damjan Prošt in g.Milan Grden romanje za farane iz župnij Selca, Sv. Lenart in Bukovščica. "Sredi noči"ob 6h zjutraj sta dva polna avtobusa odpeljala po Selški dolini, proti Ljubljani in naprej proti Italiji. V manjšem avtobusu, kjer smo bili pretežno farani iz Bukovščice, je bilo kljub zgodnji uri kar živahno. Župnik Damjan je veselo razpoloženje delil z nami, mi pa smo se mu radi pridružili pri molitvi za blagoslov romanja. Molitev rožnega venca med vožnjo po avtocesti nam je pregnala noč, tako da smo se v povsem prebujenem dnevu peljali na italijansko stran. Skozi okno smo opazovali panoramski pogled na Doberdob - slovenskih fantov grob.
Prvi pravi postanek smo imeli za ogled Narodnega svetišča Marija mati in kraljica. Grajeno je na eni najlepših točk Tržaškega Krasa. S ploščadi sega pogled na Trst, na širno morje, do Akvileje, gradu Miramar, pa tja do Pirana. Sama veličina te betonske zgradbe nas ni pustila ravnodušne - nekatere je navdušila, drugim nam je bila misel na domačo cerkev bližja. V notranjosti nas je vse prevzel božji oltar, oltar Marije iz Fatime in oltar Sv.Cirila in Metoda. Leta 1959 je papež Janez XXIII določil, da bo to svetišče za romarje iz celega sveta, ki prosijo za združitev narodov. Po tej razlagi se je tudi meni zdelo to betonsko svetišče bolj svetišče kot betonsko.
Naslednji postanek je bil Repentabor - prelepa kamnita Marijina cerkev in nekdanja utrdba na griču. Tam smo imeli sv.mašo z ljudskim petjem. Škoda bi se bilo truditi opisati cerkev zunaj in znotraj - to je pač treba videti.
Od tu smo se peljali nazaj na slovensko stran v vas Auber, na kmetijo Francinovi, kjer smo imeli kosilo. Župnik Damjan je že na začetku poti povedal: v Sloveniji se dobro in poceni je, pa še naše ljudi je treba podpirati. Kot je rekel: - bilo je dobro, pa še hitro so nas postregli. Ni pa bilo časa da bi se kup polegel.
Pred nami je bil Trst. Tam šele se je izkazal naš vodič. Po Trstu nas je vodil z nadzvočno hitrostjo. Ogledali smo si imenitne stavbe: zavarovalnica Loyd, sedež pokrajine, mestno glavarstvo s pozlačenim mozaikom na fasadi, cerkev sv. Antona Padovanskega in opero Verdi. Trst je edino mesto v Italiji, ki ima dve državni gledališči. Prebivalstvo se stara, mladi odhajajo. Mesto je bolj senca nekdaj bogatega in živahnega pristanišča. V začetku 20.st. je v njem živelo preko 50.000 Slovencev, danes jih je bistveno manj. Veliko je azijskih priseljencev.
Pot smo nadaljevali v kraj Redipulja (Sredipolje), kjer je na ločenih pokopališčih pokopano 15.000 avstro-ogrskih in preko 100.000 italijanskih vojakov iz 1.svetovne vojne. Pogled na tisoče in tisoče kamnov z imeni in priimki padlih vojakov nikogar ne pusti ravnodušnega. Besede papeža Frančiška ob nedavnem obisku pokopališča so dobile še več teže - vsaka vojna je najbolj nesmiselna stvar, zato nikoli več vojne.
Naši pogovori po tem ogledu so bili bolj umirjeni in zamišljeni, a so se hitro razživeli, ko smo v vasi Ustje pri Ajdovščini sedli v veliko vinsko klet. Družina Stibilj nas je pričakala z dobrotami, s pršutom in vinom. Morda je prav to pripomoglo, da se je oglasila slovenska pesem. Dobro razpoloženje se je nadaljevalo še ob povratku domov. Z litanijami Matere Božje pa smo se najlepše zahvalili obema župnikoma in šoferjema za vodenje in varno vožnjo.
Za konec še misel enega od romarjev: Videl sem veliko velikega.
Breda Benedik
Vse slike pa si lahko ogledate na tej povezavi.
