Farni list št.13 (6.11.2022)

NADŠKOFOVA ZAHVALA OB ZAHVALNI NEDELJI 2022

Dragi bratje in sestre. Zahvalna nedelja nas spodbuja in vabi k hvaležnosti. Hvaležnost življenje naredi polno, bogato in smiselno. Uči nas, da je življenje dar, da smo dar mi sami, da so drugi podarjeni nam in mi podarjeni drugim. Hvaležnost nas uči, da stvari v našem življenju niso samoumevne; da bi jih lahko tudi ne bilo. Pa tudi da ljudje v našem življenju niso samoumevni; da bi jih lahko tudi ne bilo.

Ob zahvalni nedelji bi se tudi sam rad zahvalil najprej vam, bratje duhovniki. Hvaležen sem vam, da se ne naveličate iskati primernih poti in načinov za oznanjevanje evangelija in za posvečevanje Božjega ljudstva. Hvala vam za vse molitve, s katerimi svoje ljudi prinašate pred Boga, pa tudi za vašo medsebojno povezanost, za vašo skrb za duhovniško bratstvo. Vem, da je nepopolno, a vendar je dragoceno.

Zahvaljujem se vam, sestre redovnice in bratje redovniki, ki ste med nami priče posvečenega življenja. Hvala vam za različne pobude, s katerimi bogatite življenje naše krajevne Cerkve. Hvala vam za kateheze, za hiše duhovnih vaj, za misijone in spovedovanje. Hvala kontemplativnim samostanom, da ste med nami oaze stalne molitve in češčenja najsvetejšega zakramenta.

Zahvaljujem se vam, stalni diakoni. Vi ste prvi pomočniki svojih duhovnikov. Prevzemajte poslanstvo, za katero vas je Bog poklical, da boste s svojo gorečnostjo prebudili nove diakonske poklice.

Zahvaljujem se našim katehistinjam in katehistom, ki potrpežljivo in predano na mlajše rodove prenašate ljubezen do Boga in ljubezen do Cerkve. Hvala vam, da sodelujete s starši in jim pomagate v naših otrocih razvijati čut za resnično, dobro, lepo in plemenito.

Zahvaljujem se tudi vsem župnijskim sodelavcem. Vaše sposobnosti in izkušnje so neprecenljive. Duhovniki vas zelo potrebujejo, da jim pomagate in z njimi sodelujete pri skrbi za materialne in duhovne potrebe svojih župnij. Brez župnijskih sodelavcev, ključarjev, gospodarskega sveta, župnijskega pastoralnega sveta, pa tudi tistih, ki skrbite za čistočo naših cerkva, bi bilo župnijsko življenje zelo okrnjeno. Pomembnost sodelovanja vseh v skrbi za župnijo je tudi pokazala sinoda, ki nas je povabila k skupni hoji.

Iskreno se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki si prizadevate, da bi bilo v naši državi več poštenja in pravičnosti, več pripravljenosti za resnico, več demokracije, več medsebojnega spoštovanja in skrbi za skupno dobro.

Čeprav ne morem našteti vseh, se želim zahvaliti vsem očetom in mamam, ki ste v tem letu sprejeli novo življenje. Ob vsej zmedenosti časa, nekaterih skupin in njihovih ideologij ste sprejeli dar novega življenja. Zaradi vas, drage mame in očetje, lahko zaupamo v prihodnost.

Ob zahvali vsem in vsakomur prosim Marijo, naj vas skrbno varuje, nebeškega Očeta pa, naj blagoslavlja vas in vse vaše ljudi.                                                                                        Msgr. Stanislav Zore OFM,  nadškof

       Tej zahvali se pridružujeva tudi vaša duhovnika Damjan in Cristian!

NOVI DUHOVNI POMOČNIK SE PREDSTAVI

Preteklo nedeljo (30. 10.) ste med oznanili slišali, da je v vašo župnijo prišel nov duhovnik, ki bo imel službo duhovnega pomočnika.

Sem p. Cristian Balint (redovnik minorit iz Romunije). Moj začetek (oktober 1997) v Sloveniji je bil zelo težak. Šele po nekaj letih življenja v skupnosti slovenskih minoritov mi je bilo malo lažje v slovenskem prostoru, saj so mi pomagali in tudi sam sem se trudil po svojih najboljših močeh, da mi je z Božjo pomočjo uspela »inkulturacija« v novo realnost in novo domovino. Včasih mi je bilo izredno težko in sem v tišini trpel, prenašal težave in vztrajal do konca. Z odrekanjem in odločnostjo sem premagoval ovire, ki so se kar naprej vrstile na moji življenjski poti (jezik, mentaliteta, kultura, študij teologije, oddaljenost od rojstne domovine in sorojakov, delovanje na župniji, nesprejetost, nestrpnost, zavist, hudobija, drugačnost...). Iz srca sem Bogu hvaležen, da me je vodil in varoval na poti življenja. Vedno znova ga čutim ob sebi in sem deležen njegovega blagoslova.

Za kristjane odrešenje ni nekaj nepremičnega, ampak je velikonočni dogodek, pasha, ki v hebrejskem jeziku pomeni »preskočiti na drugo stran«. Mirovanje ni življenje, ampak takšno statično stanje bi lahko imenovali kar smrt. Predstava o življenju brez sprememb, nepričakovanih dogodkov ali ovir je navadna utvara. Življenje pa je gibanje. Resnično življenje ni mirovanje, ampak gibanje, sprememba, dinamičnost. Ker je življenje razgibano, nam nikoli ne dovoli, da bi dosegli nek cilj in se tam ustavili, počivali na lovorikah v mirnem okolju in utečenem vsakdanjiku. Življenje nas neprestano vabi, izziva, naj iščemo, naj začnemo znova.

Naučiti se moramo odpirati svoje srce Svetemu Duhu, ki nas povezuje z Božjim življenjem. Kajti bistvo našega življenja je ljubezen. Vedno znova namreč lahko ugotavljamo, da je naše edino trpljenje pomanjkanje ljubezni. V polnosti se lahko uresničimo, če ljubimo na zdrav in pristen način. Kadar pa v moči Božje milosti ljubimo na zrel način, se sprosti vsa naša notranja lepota in tako vse naše telesne, umske in duhovne sposobnosti dosežejo namen. Le od zrele ljubezni je odvisna kakovost našega življenja, ki je lahko polno ali prazno. Vse je odvisno od tega, ali smo ljubezen izkusili v resnici ali le na videz. Če smo kdaj komu izkazali zastonjsko, odraslo, nežno in obenem vztrajno ljubezen, je naše življenje polno svetlobe in barv, drugače pa je sivo in pusto.

Zato naj nam Kristus na križu pokaže pot ljubezni, saj namreč takrat, kadar poskušamo zares ljubiti, naletimo na cel kup ovir in ugotovimo, da je to najpomembnejše opravilo tudi najtežje.

Celoten farni list si lahko ogledate na spodnji povezavi!!