Molitev starejšega človeka pri sveti maši po obhajlu

Daritev še ni končana. Iz dneva v dan se začenja v dušah stoterih mater, ki rodijo prizadetega otroka; na telesih tisočerih, ki zbolijo za neozdravljivo boleznijo; daritev nadaljuje brezštevilna množica trpečih, in upa na odrešitev.

Zakaj, Gospod, zakaj? Sprašuje mati, ki drži v rokah koščeno telo svojega sina, ki mu rak razžira zadnja vlakna.

Zakaj, Gospod, zakaj dopuščaš, da mlado dekle v cvetu mladosti ne bo nikoli več moglo stopiti po skrivnostnih stezah gorskih planjav in občudovati lepoto tvojega stvarstva.

Potem, ko je mati pošteno preživela petero svojih otrok, je ostala sama, zgarana in sama s svojimi osmerimi križi. Zvečer prebira svoj obrabljeni rožni venec: desetka za sina, desetka za hčere, desetka za vnuke, da bi se je kdaj spomnili z obiskom in je rešili osamljenosti.

Zakaj, Gospod, zakaj je starost tolikokrat povezana z odrinjenostjo od sveta? In še tolikokrat, tisočkrat in milijon- krat krik k Tebi. ZAKAJ?

Gospod,, Ti molčiš. Trpel si tudi sam! V svoji človeški majhnosti ne bomo nikoli prav doumeli pomena daritve pred 2000 leti, a daj nam, Gospod,da bi našo bolezen, invalidnost in ostarelost razumeli kot nadaljevanje te daritve; daritve, ki bo trajala dokler bo obstajalo človeštvo.

Daj nam, Gospod, da bi v sebi našli odgovor na ta večni ZAKAJ; da ne bi spraševali, ampak odgovarjali s potrpežljivim prenašanjem preizkušenj, ki nam jih daješ. Amen.