Duhovni poklici v župniji Sv. Lenart
Na različne načine Bog kliče in vabi ljudi, da postajamo njegovi sodelavci. Tudi v naši župniji je Bog v 220 letih župnije poklical v duhovniško službo 12 fantov, ki smo vsak na svoj način odgovorili na Božji klic in se nato podali na delo v Gospodov vinograd: Andrej Potočnik (1786 – 1876) – Miklovcov, Andrej Kržišnik (1796 – 1869) – Brnožev, Ivan Potočnik (1813 – 1869) – Črnovcov, dr. Jožef Kržišnik (1865 – 1926), Matej – p. Kerubin Tušek (1876 – 1943) – Debelakov, Matevž Tavčar (1887 – 1966) – Delobrdarjev, Tomaž Tavčar (1887 – 1971) – Delobrdarjev, Franc Jeraša (1902 -1981), Jarošovčev, Janez Habjan (1917 - ?) - Jernačev, Branko Potočnik (1966) – Miklovcov. Naštetim duhovnikom lahko prištejemo še dva bogoslovca in sicer Janeza Okorna (1901 – 1925) - Kovkarjevega, ki je nekaj mesecev pred novo mašo zaradi bolezni umrl, ter Leopolda Potočnika (1921 – 1944) - Grogcovega, ki je bil ubit ob bombnem napadu na Borovnico.
Ko sem se po končani poklicni šoli zaposlil v Iskri v Železnikih je sprva zelo tih Gospodov klic postajal vse glasnejši in močnejši, dokler leta 1989 ni postal tako jasen, da je dozorel do odločitve podariti svoje življenje Gospodu. Po študiju teologije v Ljubljani sem bil leta 1996 posvečen v duhovnika. Sledila so leta kaplanske službe na Brezovici pri Ljubljani (1996 – 1999) in v Novem mestu – Šmihelu (1999 – 2001).Potem sem bi nekaj več kot 11 let župnik v Dolenji vasi pri Ribnici. Od oktobra 2012 pa sem župnik v Srednji vasi v Bohinju.
Večkrat mi kdo reče, da je duhovniški poklic težak poklic. Da, tudi to je. Vendar še zdaleč ne samo to. Je predvsem lep poklic, če ga živiš s predanostjo in ljubeznijo do Boga in ljudi. Predanost in ljubezen do Boga in tudi do ljudi pa svojo moč dobiva le v molitvi in vsakodnevni duhovni povezanosti z Gospodom.
Bog je klical tudi dekleta, zato je iz naše župnije bilo tudi kar nekaj redovnic, žal o vseh nimamo natančnejših podatkov. V sedanjem času je Bog v svoj vinograd poklical Mileno Derllink, Posečnikovo, ki je o svojem duhovnem poklicu takole spregovorila:
»Za Boga je vsak človek pomemben in dragocen. Vsakega kliče v poslanstvo, ki ga je namenil zanj, da bi bil srečen in naredil kaj dobrega na tem svetu. Večina ljudi je poklicanih v zakonsko in družinsko življenje, nekatere pa izbere tudi za posvečeno življenje: duhovniki, redovniki, redovnice.
Tudi jaz sem ob srečanju s sestrami Hčerami Marije Pomočnice na Bledu, kjer sem obiskovala srednjo šolo, prepoznala ta poseben božji klic in se ga razveselila. Po končani srednji šoli, in potem ko sem bila 1 leto že zaposlena, sem se v Ljubljani pridružila 11 dekletom, ki so, tako kot jaz, prepoznale željo, da se posvetijo Bogu v Družbi Hčera Marije Pomočnice. Pred 25 leti sem 5.8.1989 izpovedala prve zaobljube in postala Hčerka Marije Pomočnice. Po šestih letih začasnih zaobljub pa sem 15.8.1995 na Rakovniku v Ljubljani izročila Bogu svoje življenje za vedno. Vsa ta leta sem preživela predvsem v Ljubljani in na Bledu, kjer sem bila zadnjih 10 let. Pred dobrim mesecem pa sem prišla na Koroško, v Radlje ob Dravi. Do letos, ko sem postala predstojnica skupnosti, sem delala predvsem v kuhinji: poleg kuhanja za skupnost, tudi za skupine otrok, mladih, družin, ki so se zbirali na Bledu v našem domu za duhovne vaje, počitnice ali kakšne druge programe. Poleg tega sem kar nekaj let vodila tudi kuharske tečaje za mlade in odrasle. Nekaj let sem na raznih župnijah tudi poučevala verouk.
Ko se oziram nazaj na prehojeno pot, sem predvsem Bogu hvaležna, da me je poklical in mi dajal milost, da sem mogla narediti kaj dobrega za ljudi s svojim delom in molitvijo in s tem kar sem, kljub svojim slabostim in nepopolnostim, slaviti Njega, od katerega prihaja vse dobro.«
Vsak duhovni poklic živi iz molitve; svoje osebne in tudi iz molitve skupnosti iz katere izhaja in kateri pripada, zato naj bo na tem mestu izrečena zahvala vsem, ki v naši župniji molite za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov in tudi prošnja, da v tej molitvi ostajamo zvesti in jo morda še pomnožimo.
Branko Potočnik
