Preskoči na vsebino


Jakob Šolar - 7. del

5. Šolar -  duhovnik s palmo mučeništva

Solar Jakob1 

Jakob Šolar pri 70-tih letih

V prvi polovici 60-ih let sem se s Šolarjem nekajkrat pogovarjal (pripoveduje Bajec) o verskih, eksistencialnih in političnih vprašanjih in vedno me je prevzela njegova človeška odprtost, njegova pripravljenost sprejemati sogovornika v vsej njegovi drugačnosti, še več: Šolar je sogovornikovo stališče ali kritičnost celo radikaliziral, saj jo je znal podkrepiti še z dodatnimi dejstvi, po vsem tem pa je povedal svoje stališče, svoje argumente za vrednotenje stvari in sprejemanje odločitev, dostojnih človeka. V razmišljanjih o kulturi, družbi in človeku, objavljenih v reviji Mentor, Križ, Dom in svet, v dnevniku Slovenec, v Bohinjskem zborniku, v Koledarju Mohorjeve družbe in drugod, se kaže Šolarjevo umevanje posameznika in skupnosti, svobode in odgovornosti, časa in smisla. Šolarjevo življenjsko prakso in njegov nazor je poleg krščanstva bistveno oblikovala filozofija personalizma. Pravzaprav je personalizem njegovo osnovno človeško in duhovno naravnanost predvsem izostril in ji dal ime. Šolar v središče svojega nazora postavlja osebnost, to je človeka, ki se zaveda svojih zmožnosti, z uresničevanjem in izpopolnjevanjem svojih zmožnosti pa uresničuje lastno človeško bistvo. Mišljenje in delovanje osebnosti je skladno in neokrnjeno, zavestno in usmerjeno k duhovnim vrednotam. Človeku kot osebnost pripada svoboda, ta pa vključuje ne le kritičnost, ampak tudi drzno iskanje. S svobodo pa je povezana tudi odgovornost do sebe, do soljudi in do naroda. "Naša velika dolžnost v tej težki preizkušnji duha bi bila," piše Šolar 1933, ko sta se že pokazala grozeča totalitarizma na Vzhodu in Zahodu, "da ne silimo v skrajnosti, marveč smo radikalni v sredini, čeprav je to malo mikavno v današnjih dneh. Radikalni moramo biti prav tako v ljubezni, kakor sta oba ekstrema v sovraštvu in nasilju, radikalni moramo biti v svojem priznavanju duhovnega sveta, kakor sta oba ekstrema radikalna v njegovi negaciji."

Šolarjeva duhovna usmerjenost temelji na zavestnem, samouresničujočem se posamezniku, toda povsod se kaže tudi njegov smisel za skupnost, za povezanost. Različnost mišljenja razume kot pogoj ne le sobivanja, ampak tudi razvoja skupnosti in posameznika. Iz človeka kot osebnosti, kar Šolar ni le učil, ampak dejansko tudi bil, izhaja notranja osebna sila, ki zna pridobiti in potegniti za sabo tudi druge ljudi, jih navdušiti za delo, za notranje izpopolnjevanje in za uresničevanje vrednot, dostojnih svobodnega človeka. O Šolarjevi osebnosti, prepričljivosti in moči pišejo študijski kolegi oz. prijatelji, npr. Bajec 1975/76, ter mnogi njegovi gimnazijski učenci, npr. Suhadolnik 1968 in 1993 ali Gabrovec 1995 (Mueller, Gradivo in spomini, str. 219). Vsi, ki so Šolarja poznali, mu priznavajo, da je bil odprt do vseh, predvsem mladim je pomagal in svetoval, bil je kot rečemo v žargonu »človek«. Takega ga vidimo tudi kot duhovnika, ki se je razdajal za ljudi, za ljudi, ki so potrebovali duhovno pomoč. Jakoba Šolarja se spominja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. Glede na vso trnovo pot skozi zapore ga je še bolj utrdilo v veri, ker je trpljenje sprejemal v luči vere v Boga. Iz tega je tudi črpal moč ljubezni do človeka. Nikogar ni sovražil, kar lahko navedemo kot primer, da je zaporno kazen, ki jo je na koncu prestajal v škofjeloškem gradu, samovoljno podaljšal še za en dan, da bi lahko zaključil z učenjem delavca službe državne varnosti, ki se je pripravljal za izpite srednje šole. Da je bil dober učitelj smo že pisali.

Bil je tudi dober pridigar, saj je imel izreden talent dobrega pisca in še za nameček v lepem slovenskem jeziku. To dokazujejo njegova dela in tudi pisma. Kot zanimivost navajam še neobjavljeno pismo, ki ga je pisal svojemu očetu Jakobu:

» Svojemu očetu za god, pisano 24. julija (letnica ni vidna, predvidoma v dvajsetih letih) - sin Jaka

Ko sem danes pred Vašim godom premišljeval kaj naj Vam napišem k Vašemu godu, se mi je vse, kar mi je prišlo na misel zdelo premalenkostno, vse premalo. Toda skoraj nehote sem ravno ta dan, ravno tistikrat prijel v roke knjigo nekega nemškega škofa Kepplerja »Več veselja«. To knjigo že berem dlje časa. Zdi se mi vedno lepša in je resnično zelo visoko. Začel sem jo prebirati in glejte naletel sem na članke, ki so se mi zdeli najlepše voščilo: Veselje Vam voščim! Zakaj?

Življenje je življenjski faktor, je življenjska potreba, je življenjska moč in življenjska vrednost. Vsak človek ima neke potrebe po veselju, zato tudi pravico do veselja. Ono je ne obhodno potrebno za duševno in telesno zdravje, za duševno in telesno delavnost, kot tudi za varno življenje.

Da je veselje za človeka to kar je sonce za rastline, ni samo lepa beseda, ni samo pritična fraza. Oživljajoči vpliv veselja, kako pa nasprotni faktor veselja tare, je večkrat popolnoma očividno.  V otroških letih lahko vidimo, kako žalost vse nekako stopi, veselost, živahnost pa vse razbistri, oživi. Ob dnevih bolezni veselost premore delati naravnost čudeže. Da, modri zdravniki to uporabljajo.

Neki angleški zdravnik Weber jo priporoča, kot najboljše sredstvo za zdravo življenje. Doseči in dobiti moramo veselost, le potem stroge vršitve svojih dolžnosti in potem premagovanje svojih strasti, glavna moč pri vsem tem pa je volja.« Potem navaja dalje kako pospešuje telesno zdravje in moč. »Veselje je ozon (zrak v gozdu) za telesno in duševno življenje.

Res pravo veselje, ki izvira iz čistega studenca in ni samo počutno veselje, ampak pravo duševno veselje, je življenjski balzam, poleg tega neprecenljive vrednosti kot pripomoček pri vzgoji, najboljši pomagač pri delu in važen socialen faktor.

Seveda pa ne smemo misliti, da bi bilo to veselje po veri kaj omejeno, da bi veren kristjan ne mogel imeti takega veselja. Sicer je zelo razširjeno mnenje, ki pa radi tega ni nič manj napačno, da krščanstvo s svojo moralo (nravnostjo), s svojimi zahtevami pokore, s svojim naukom o trpljenju, s svojim nazorom, da je trpljenje potrebno, da je neprecenljive vrednosti...

 Brez veselje človek ne more živeti, brez veselja ne more živeti tudi kristjan ne, niti oni ne bi hodili po potih najvišje popolnosti. Brez dvoma pa je število veselih, srečnih in zadovoljnih veliko večje med vernimi ljudmi, kot  med nevernimi, med brezbožneži; posebno veliko pa je ravno med svetniki.

Neki kapucin pravi: »Ono je koristno za krepost, za posvetne opravke, za družabno življenje, skratka za vse dobro... Če imaš pravo srečno veselje, potem bo tvoj duh plodovitejši, moč domišljije živahnejša, tvoje mišljenje jasnejše, tvoje srce zadovoljnejše, tvoje duševno razpoloženje boljše, tvoje občevanje prijetnejše, tvoje zdravje stabilnejše, ali manj slabo, tvoja pobožnost nežnejša, tvoja krepost (čednost) požrtvovalnejša.

Veselje je velikega pomena za posvetno opravke. Z njegovo pomočjo lažje prenašamo vse trude (napore) in se odkrižamo vseh težav. Potrtost ni v nobenem slučaju čednost, namesto, da bi vrednost naših dobrih del povečalo, jih bo rajši zmanjšalo. Apostol Pavel pravi: Bog hoče, da mu damo z veseljem, kar mu damo (2.Kor.9.7.).

To je torej tisto veselje, ki ga Vam želim. Res, da je človeku potreba tudi drugih stvari: kot  zdravje, denar, premoženje itd., vendar vse to so že posledice veselja, kot smo videli iz navedenega. Neprecenljive vrednosti je torej veselje, zato Vam želim tega, ki ga dandanes splošno povsod manjka. Ker je že tema sklepam svoje voščila proseč Boga naj on Vam srečo in veselja da.

Vaš hvaležni sin Jaka«

Tudi do svojih nadrejenih je imel vedno spoštljiv odnos, čeprav se  mogoče kdaj s katerimi stvarmi ni povsem strinjal, kot na primer z vodstvom v gimnaziji Št.Vid kot smo omenili zgoraj. Nikdar ni bil žaljiv ali napadalen, če je bilo potrebno se je tudi uklonil. Posebno dober odnos je imel do nadškofa Vovka o katerem je v koledarju celjske Mohorjeve družbe za leto 1964 je poudarjal nadškofove vladarske zmožnosti, njegovo mogočno besedo, ki je dajala občutek gotovosti in trdnosti, njegovo dobrosrčnost, ki je osvajala vsakogar in nato nadaljeval: »Zato so mu verniki tudi tako brez pomisleka dali, česar jih je prosil. Tako brez pridržka so šli za njim kakor Izraelci za Mojzesom. Ko so gledali njegovo mogočno postavo, ko jim je govoril z grmečim glasom, ko je daroval in birmoval, so gledali v njem pravega preroka. Ko je njegovo prizadevanje doseglo vrhunec, ob praznovanju petstoletnice škofije, so se mu moči zlomile. Ko se je od preteklosti obrnil v prihodnost, je bil res kakor Mojzes, ki mu ni bilo dano, da stopi v obljubljeno deželo pred seboj« (Ludvik Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas od 1900 do 1963, 4 del, str. 223).

Jakob Šolar je bil klenega rodu in tudi klenega značaja, stal je vedno na svojem stališču, kar je znal tudi prepričljivo zagovarjat, izredno inteligenten, a obenem neutrudljiv garač. Sam opisuje življenje takole: »Tudi ljudje smo kakor rastline. Hude stiske lahko obiščejo rodove, mnogo lepega in dobrega se obleti, mnogo zamre in še več stro viharji, ali pa bo življenje res usahnilo ali ne, je slednjič le na tem, kakšne so naše korenine. Če so zdrave, če so močne, če so v njih vsi za življenje potrebni sokovi pa še tako na tesnem, bodo narodi in rodovi ostali« (Jakob Šolar, Pri korenini V: Knjižni glasnik Mohorjeve družbe v Celju, 1996, leto 10, št. 1-2, str. 43). Tako je razmišljal Jakob Šolar, naš rojak in naša korenina. Kljub velikim preizkušnjam in trpljenju je vedno ostal zvest sebi, svojim načelom in veri v Boga. In to je to, kar daje Šolarju dodano velikost človeka, duhovnika, znanstvenika in tudi palmo mučeništva.  Tako naj zaključim ta spis o Šolarju s sklepnimi mislimi iz Listine častnega občana občine Železniki, kakor sem tudi začel:

Spominska plošča na rojstni hiši

 

 »Na Jakoba Šolarja, ki se je zapisal v kulturo slovenskega naroda in ji dal neprecenljiv delež, moramo biti ponosni posebno domačini. Spoštovati moramo njegovo delo in se zavedati njegove veličine. Ime rojaka, ki je ponesel ime naše doline v svet, zasluži pozornost in zahvalo« (Listina častnega občana za leto 1998, Železniki, zadnji odstavek).

 

Franc Pfajfar

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF