Jakob Šolar - 5. del

4. Šolar - Fabijanov proces

Čas Šolarjevega življenja, delovanja in ustvarjanja je najbolj težko zaznamovalo dogajanje, ki se je v slovenski zgodovini odvilo v okviru druge svetovne vojne in neposredno povojno obdobje. Po koncu tako rekoč svetovnega spopada je oblast na Slovenskem prešla v roke Ljudske fronte, potem ko si je ta zagotovila zmago na novembrskih volitvah v ustavodajno skupščino. Takšen v dotičnem času zagotovo pričakovan razvoj dogodkov je s sabo med drugim prinesel tudi obračun s slehernim nasprotnikom, sovražnikom, posameznikom ali skupino, ki so po mnenju nosilcev oblasti pomenili vir nevarnosti za njihovo nemoteno delovanje. Na »črni listi« se je med številnimi imeni znašel tudi Jakob Šolar (Tina Esih:  Jakob Šolar – pozabljen v sedanjosti , na zatožni klopi v preteklosti, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, oddelek za zgodovino, diplomska naloga,  Maribor, 2013, str. 6). Šolar kot vplivna osebnost se je vključeval v razne skupine, ki so bile po njegovem načelu socialno krščansko usmerjene. Že kot študent v Franciji se je navdušil nad takimi idejami, ki jih je, kot smo že pisali, izvajal personalizem v pedagogiki, obenem pa na takih stališčih gradil tudi družbeno udejstvovanje. Tok dogodkov ga je dvakrat pripeljal za zapahe, kar so najbolj mučni časi v Šolarjevem življenju in to bom poskušal orisati v treh etapah: predvojno obdobje od 1920 do 1941 (zato, da bomo lažje razumeli obdobje vojne), med vojno obdobje od 1941 do 1945 in nato povojno obdobje 1945 do 1968.

                    4.1. Čas pred drugo svetovno vojno

V času pred drugo svetovno vojno imamo na slovenskem tri miselne ali politične kroge: krščanski demokrati s 65% podpore, liberalci ali svobodomiselna stranka s 25% podpore med ljudmi in pa demokratske socialistične sile in revolucionarni komunisti s cca 6% podpore (Tina Esih:  Jakob Šolar – pozabljen v sedanjosti , na zatožni klopi v preteklosti , str. 9; Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-45, Samozaložba, Ljubljana, 1994, str 53). Krščanski socializem sega v čas Janeza Ev. Kreka, ki smo ga opisali pri Kreku in se je ta socialni čut razvijal tudi naprej (npr. v Slovensko katoliški delavskem društvu, kasneje povezano v Krščanskosocialno zvezo). V dvajsetih letih so mladi katoliški izobraženci izpodrinili starejše. Pesnik Anton Vodnik in politik Edvard Kocbek sta se s svojimi idejami postavila na čelo gibanja, ki je po svoji reviji Križ na gori dobilo ime križarstvo (Tina Esih, isto tam , str. 10;  Bojan Godeša: Kdor ni z nami je proti nam, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, str. 26). Križarstvo se je borilo za obuditev religioznega življenja, novo krščansko kulturo, snovanje t.i. čistega krščanstva in bogoslužja v narodnem jeziku in ne v latinskem jeziku. Gibanje je nasprotovalo meščanski in kapitalistični družbeni zasnovi, kar je izzvalo napetosti v odnosu s pripadniki SLS, zavračanje vsakršne organiziranosti in avtoritet pa je proti križarstvu sprožilo oster nastop Cerkve.  Med te sodijo: Šolar, Kocbek, Vodnik, Tine Debeljak, Božo Vodušek, Marijan Dokler, ki so na političnem področju izkazovali nezadovoljstvo s strankarsko demokracijo, so na socialnem področju skušali najti radikalne rešitve. S tem so na nek način prispevali k ustanovitvi skupine krščanskih socialistov (Tina Esih, isto tam, str. 12;  B. Godeša, Kdor ni z nami je proti nam, str 26). 

Krščanskosocialistično gibanje je nastalo iz krščanskosocialnega delavskega gibanja. Po definiciji, ki jo navaja Janko Prunk (zgodovinar in politik) je krščanski socializem »prizadevanje, ki ga poskuša socializem pomiriti s krščanstvom oziroma socializem utemeljiti na religioznih temeljih« (J.Prunk: Pot krščanskih socialistov, str. 13). Napetost med konzervativno skupino v SLS, katere ideolog je bil filozof Aleš Ušeničnik in krščanskimi socialisti, se je stopnjevala. Jeseni 1922 so krščanski socialisti v povezavi s komunisti in ljubljansko frakcijo Socialisti stranke Jugoslavije oz. Zarjani nastopili na občinskih volitvah. Odločilni vpliv pa je imela okrožnica papeža Pija XI. Quadragesimo anno, ki je bila izdana dne, 15.5.1931 (40 let po okrožnici Rerum novarum). Okrožnica poudarja pomen zasebne lastnine in urejena delovna razmerja, zavračanje skrajnega individualizma oziroma socializma in obsoja izkoriščanje delavcev za dobiček. Vzpostavljen naj bi bil vzoren odnos med delavci in delodajalci; socialistične organizacije pa so bile popolnoma izrinjene iz družbe.  V slovenskem katoliškem taboru zopet niso bili edini, eni sprejemajo okrožnico, drugi jo zavračajo, čeprav se niso neposredno opredeljevali proti papežu in Cerkvi. V tridesetih letih imamo na Slovenskem tako imenovani bojeviti katolicizem in levičarsko stran, ki je prisegala na razredni boj. Obe skupini pa se skupno borita proti kapitalizmu (B. Godeša: Kdor ni z nami je proti nam, str. 28-30). Znotraj KA sta delovali dve skupini: stražaji (po tedniku Straža v viharju od 1934) in Mladci Kristusa Kralja. Stražarji so veljali za manj skrajne kot Mladci. Stražarji so zagovarjali strogo poslušnost Cerkvi.  Izraziti nasprotnik je komunizma, kritizirali pa so tudi križarje. Mladci Kristusa Kralja so veljali za bolj temeljite, ki so si za nalogo zadali izvrševanje dejavnosti za zveličanje ljudi in prenovo življenja po evangeliju. Obe skupini pa sta se borili za izkoreninjenje komunizma med mladimi. V tem času se je znatno povečalo število izobražencev med katoličani, ki so kasneje prispevali pomembne dosežke v znanstvenem, kulturnem in političnem življenju na Slovenskem. Med katoliškimi akademiki se je oblikovala skupina v društvu Zarja, predvsem med kranjskimi študenti, ki so bili prej v Danici. Vanjo so se vključevali Mladci. Zarjani so se razglašali za demokratično usmerjene posameznike. Predvsem so iskali rešitve za socialne probleme. Mladci in Stražarji so v tem videli le naklonjenost do komunizma ali levo usmerjenih. Na Zarjo so gledali zviška in do nje so bili nezaupljivi. A kljub temu je imela nekaj somišljenikov: Edvard Kocbek, Jakob Šolar, Anton Vodnik, pisatelj in teolog Stanko Cajnkar, pedagog Stanko Gogala, Lojze Gosar , teolog, prof. Janez Fabijan in drugi (K.Pevec: Janez Fabijan, str. 30-32). Ker je bilo znotraj katoliškega tabora precej različnih pogledov, so pripadniki društev sklenili javno razpravljati o težavah in problemih, ki so jih razdruževali. V ta namen je od 10.8. do 14.8.1937 v Bohinju potekal prvi kulturno-socialni teden. Glavni pobudnik je bil Andrej Glosar in na njem so aktivno sodelovali tudi profesorji Šolar, Fabijan, Ločniškar idr. Dve leti kasneje tudi v avgustu 1939 se je odvijal drugi shod v Bohinju. Na tem shodu je bilo še več znanih govornikov: Andrej Gosar, zgodovinar Bogo Grafenauer, Edvard Kocbek, pisatelj, teolog Fran Saleški Finžgar, zgodovinar in urednik France Koblar, pesnik France Vodnik, prof. Janez Fabijan, filozof prof. Janez Janžekovič, prof. Stanko Cajnkar, Stanko Gogala in seveda tudi Jakob Šolar. Po zaključku shoda je bilo društvo Zarja izključena iz KA in to priča o dejstvu, da katoliški tabor pred samo drugo svetovno vojni niti malo ni bil složen in poenoten (B. Godeša: Kdor ni z nami je proti nam, str. 38). Šolar je zapisal v poročilu Bohinjskega shoda: »prebrani referati so bili skrbno pripravljeni in resnično je bilo pričakovati, da bo tečaj napravil konec medsebojnemu uničevanju...« (Tina Esih: Jakob Šolar, str. 18).  Žal se to ni zgodilo, ampak ravno nasprotno, bili so pahnjeni v brezpravnost. Niso pa hoteli javno in odkrito izražati svoje nestrinjanje do vodstva Cerkve. Širša javnost se je našla v precepu. Izbira med izrazom podpore nacizma ali komunizma je povzročila splošno ideološko in politično razcepljenost. Tako stanje je močno oslabilo tradicionalne miselne in politične tabore.  Katoliški tabor je sicer še vedno veljal za vodilnega, SLS znotraj njega pa je bila po številu glasov, ki jih je prejemala na volitvah, najmočnejša stranka v Sloveniji. Notranje stanje v taboru pa ni bilo enotno, soglasno, nasprotja niso bila zglajena in umirjena in v takšnem stanju jih doleti začetek druge svetovne vojne. Vedno bolj pa se je krepila sicer v ilegali komunistična partija. Ustanovljena je bila Ljudska fronta, ki je povezovala skupine , ki so delovale okoli revij, kmečke in delavske ter študentske organizacije, prav tako pa tudi z nekaterimi društvi (Dušan Nećak, Božo Repe: Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2003, str. 85). Pripadniki Ljudske fronte so bili zelo skrajno usmerjeni, kajti njihovo stališče je bilo, kdor ni vključen v Ljudsko fronto, je za njih fašist. Komunistična partija Slovenije ustanovljena 1937 je za razliko od katoliškega, liberalnega in socialističnega tabora drugo svetovno vojno pričakala znotraj sebe poenotena.

                 4.2. Dogajanje v času vojne od 1941 do 1945

Med vojno je Šolar živel in deloval v skladu z dvema načeloma, in sicer z načelom zakonitosti in načelom narodne celovitosti, obe načeli pa sta temeljili na zvestobi narodu in prizadevanju za njegovo osvoboditev pa tudi za ohranitev njegove politične svobode. Po prvem načelu je priznaval kot zakonito državo Kraljevino Jugoslavijo in zavračal sodelovanje z okupacijskimi silami, sodeloval pa je v več ilegalnih protiokupatorskih združenjih demokratičnih strank, med njimi tudi v Slovenski zavezi ter objavljal v ilegalnih časopisih, ki niso bili pod nadzorom komunistične partije. V skladu s svojim drugim, skupnostnim načelom si je vseskozi prizadeval za sodelovanje vseh slovenskih protiokupatorsko usmerjenih skupin oz. gibanj. Prva mu je bila svoboda narodne skupnosti kot celote, ne interesi posameznih političnih skupin oz. strank. Šolar je pripadal t.i. krščanskosocialističnim sredincem oz. levemu krilu Slovenske ljudske stranke. Po mnenju R. Smersuja med vojno (Zapisniki 1952) in udbovskega analitika Miloša Kobala leta 1947 je bil eden najsposobnejših ljudi v skupinah, ki so med vojno delovale izven OF (Vodušek Starič 1996; Mueller, Gradivo in spomini, str. 217).

Na začetku vojne smo imeli tako na Slovenskem doslej vodilno stranko SLS, ki pristopi k Narodnemu svetu ter krščanskosocialno skupino, vključujoč JSZ, križarje, Slovensko dijaško zvezo, univerzitetne študente ter skupine okrog revije Dom in svet, Beseda in Dejanje. Med strankami je prišlo že v poletnih mesecih do pogajanj o medsebojni povezavi oziroma o skupnem boju proti okupatorju.  Vendar do odkritih in resnicoljubnih dogovorov ni prišlo. SLS se je izgovarjala na zadnje volitve kot najmočnejša stranka, enako pa tudi KPS ni zahtevala nič manj kot vodilni na čelu OF (isto tam, str. 25). Šolarjeva pot se je v tem času vedno bolj oddaljevala od vodstva katoliškega tabora ( isto tam: stran 26).

Prvi stik Šolarja z OF je zabeležen meseca julija 1941, ko naj bi se pri teologu, filozofu, psihologu in antropologu Antonu Trstenjaku zbrali Boris Kidrič, krščanskosocialistični sindikalist Tone Fajfar in Šolar. Po besedah Fajfarja so levičarji v Šolarju videli posameznika, ki s svojim prepričanjem odstopa od klerikalnega vodstva, znan pa naj bi bil tudi po svojih domoljubnih izjavah. Boris Kidrič, ki naj bi Šolarja kot očetovega prijatelja zelo cenil, je po poročanju virov na sestanku govoril o potrebnih družbenih reformah in spremembah oziroma o izvedbi socialistične revolucije (Tina Esih, Jakob Šolar: str. 26; Arhiv Republike Slovenije, AS 193, Republiški sekretariat za notranje zadeve, tehnična enota 565, Proces Šolar-Fabijan (dalje ARS, AS 1931, Proces Šolar.Fabijan, fascikel 1 mapa 3- Proces in obtožbe proti Šolar.Fabijanu, str. 293). Ker se Šolar s takšnimi predlogi, stališči in idejami ni strinjal, predvsem pa ni priznaval monopolne vloge komunistov (katerim ni zaupal), so bili poskusi, da bi ga pridobili na svojo stran neuspešni. V takšnih okoliščinah je Šolar spadal med katoliško sredino, ki so jih imenovali »sredinci« in sodelovali s predstavniki krščanskih socialistov, ki so bili v OF. Jeseni 1941 sta Gosar in Šolar ustanovila samostojno skupino Združenih Slovencev. Na čelo se je postavil Šolar. Njihov program je bil priznavanje emigrantske vlade, predvideval je tudi enotno federativno Jugoslavijo in zagovarjal oborožen boj proti okupatorju. V letaku z naslovom »Za združenje vseh Slovencev« je Šolar prikazal odnos med desnimi in levimi. Letak očita levici pretirano poudarjanje tujih ideologij in tujih gesel, po katerih naj bi se OF zgledovala v svojih akcijah. Očita se tudi, da v svoje enote sprejema skrajneže in na ta način ne nastaja narodna vojska , temveč »rokovnjaštvo«. (isto tam; str. 28). Letak je skušal prepričati širšo javnost, naj se ne oddaja v OF, njene člane pa nagovarjal, naj vodstvo prepustijo »pametnim in treznim ljudem«. Po Šolarjevem mnenju so to sposobni »sredinci«. Letak je imel namen samo opozoriti na pomanjkljivosti ene in druge strani, ki so ovirale skupen nastop vseh narodnih sil. Šolar je verjel, da bi ob poenotenju ciljev v obliki narodne osvoboditve  še vedno dajal možnost sodelovanja z OF, prav tako pa tudi s SLS (Tina Esih; Jakob Šolar, str. 28; ARS, AS 1931 Šroces Šolar-Fabijan 1, mapa 3; Proces in obtožbe Šolar-Fabijan, str 294, 295). Spomladi 1942 je nastala Slovenska zveza, ki je združevala SLS, JNS, mlada JNS, SDS, NRS, SSJ, Staro pravdo, Novo pravdo in tudi Združene Slovence. Seveda zaradi preveč različnih idejnih struj Zveza ni bila uspešna. Nesoglasja so bila tudi znotraj posameznih strank in skupin (Tina Esih, Jakob Šolar, str. 29) .

Že od samega začetka vojne so se nadaljevali razni sestanki in srečanja za zbliževanje in poenotenje stališč raznih političnih strank in skupin, a je KPS že takoj prešla v neizprosen boj za oblast. Navodila KPJ so bila, da se okrepi OF in vodilna vloga komunistov v njej ter da se poenoti ljudstva v boju proti okupatorju, vključene so bile tudi ideje o združitvi delavcev. Prav tako je bilo rečeno, da naj se ukrepa proti napadom reakcionarne buržoazije, obračuna z izdajalci, ovaduhi ipd. Komunisti so resnično zaostrili razredna nasprotja, začeli preganjati ljudi, ki se niso strinjali z njimi in ovirali druge stranke pri delu (Tina Esih, Jakob Šolar, str. 32;  V. Deželak Barič: Komunistična partija Slovenije, str. 137 – 142). Nasprotja so se namesto zbliževala še bolj poglabljala in posledica tega so bili različni nasprotni tabori, stranke, nastanek bele garde, pete kolone, narodno izdajstvo, atentati, paravojaške organizacije (Sokolska legija, Narodna legija, Pobratim,...). Kljub skupnim lastnostim, a verjetno že zaradi zgodovinskega rivalstva med katoliki in liberalci, se nikakor niso mogli uskladiti v tolikšni meri, da bi se združili v skupno bojno enoto, ki bi dejansko lahko konkurirala OF (Tina Esih, Jakob Šolar, str 34; T.Griesser – Pečar: Razdvojeni narod, str 202, 203). Za bolj jasno sliko takratnega dogajanja v kaotičnem političnem času v vihri vojne in sočasno tudi revolucije, je danes že veliko napisanega in je potrebno za to prebrati obsežnejše dokumente, da bi si ustvarili pravo sliko dogajanja. Šolar je ostal ves čas vojne jasen na stališču boja proti okupatorju, čeprav se ni direktno povezal z OF, ker ni mogel sprejeti sočasnega boja revolucije, boja proti lastnemu narodu. Nastalo situacijo Kocbek povzema z besedami: »Po vsej Sloveniji bo zadivjal smrtni ples, ki bodo o njem govorili zanamci s posebno pretresljivostjo« (Tina Esih, Jakob Šolar, str. 36; B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 160). Ob takšnem razvoju dogodkov se je položaj Šolarjeve sredine popolnoma spremenil. V juniju 1943 je Šolar izstopil iz Slovenske Zaveze, sledili so mu liberalci in nato razpade še NDS. Vsi nadaljnji poskusi poenotenja so bili še vedno neuspešni. 25.7.1943 je razpadel Mussolinijev režim, kar je prineslo zopet določene spremembe na političnem in vojaškem področju v Sloveniji. V dneh od 1. do 3.10.1943 se je odvijal Kočevski zbor, ki je sprejel resolucijo in sklep, v katerem je odrekal jugoslovanski vladi v Londonu pravico zastopati slovenski narod, za edino zakonito narodno oblast pa je razglasil OF; emigrantsko vlado, belo in plavo gardo so obsodili kot »petokolonaško okupatorjevo garnituro« (isto tam, str: 46; Zgodovina Slovencev, str. 807, 810). Sredinci so predstavljali partiji še vedno trn v peti, ker se niso nikdar popolnoma odrekli za OF. V januarju 1944 je CK KPS naročil svojim sodelavcem, da naj še naprej poskušajo pridobiti sredino in pomembne javne delavce na svojo stran. Obstajal je namreč strah pred obnovo predvojnih političnih strank, do katerih bi lahko prišlo, če bi se pojavili zavezniki in bi z njihovo pomočjo lahko celo prevzeli oblast. Vendar zavezniki niso prišli. Dne, 16.6. 1944 je bil podpisan sporazum med predstavnikom kraljeve vlade I.Šubašićem in predsednikom NKOJ J.Broz Titom na otoku Vis, s katerim so bile določene pristojnosti jugoslovanske vlade in NOV. Kar se tiče državne ureditve, pa je ta sporazum predvideval, da se odločitev tega prepusti ljudstvu po koncu vojne (isto tam, str. 48; T.Griesser – Pečar: Razdvojeni narod, str. 450-452). Šolar in njegovi privrženci so naravnali svoje delovanje v podporo OF. Na zaslišanju leta 1952, zakaj je šele po tem sporazumu odkrito podprl delo OF, Šolar odgovarja, da se je njegova želja po dogovoru še zdaleč ni pojavila šele leta 1944, ampak je šele ta sporazum določil OF kot edino, legitimno oblast, kar je pomenilo, da jo je treba priznati brez ugovarjanja (isto tam, str. 50; ARS, AS 1931, Proces Šolar-Fabijan1, mapa 2, stenografski zapisnik, str. 199). Pričanje Lada Ločniškarja je potrdilo Šolarjevo izjavo o naklonjenosti OF, prav tako pa tudi njegovo spodbujanje k sodelovanju med sicer sovražnima taboroma (isto tam, str: 50, Proces Šolar-Fabijan2, mapa 5, zapisnik zaslišanja, str. 662). V skladu z Viškim sporazumom iz meseca julija 1944 je KPS pospešila prizadevanja usmerjena v pridobivanje skupin, ki se še niso priključile OF. Gosar in Šolar sta bila sicer trda pogajalca, zato je članica pokrajinskega komiteja KPS Mira Svetina – Vlasta dne 19.9.1944 zapisala v poročilu: »Zadeva Šolar ni jasna« (isto tam, str. 50, B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str.265-268). Jesen je prinesla hitre spremembe. Že naslednji dan Kardelj odgovarja Miri Svetina, da so vrata v OF zaprta vsem tistim, ki se do sedaj niso jasno opredelili za OF (isto tam, str. 51,  , B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 268-269).  Veliko »sredincev« se je v OF vključilo že po kapitulaciji Italije, nekateri po sporazumu Šubašić- Tito, nekateri pa so Šolarju zamerili in ga imeli za izdajalca, ko se je opredelil in zagovarjal OF. Tukaj pa se konča Šolarjeva medvojna politična pot, kajti 28.10.1944 ga je aretiral Gestapo. Kje je vzrok za aretacijo, je več različnih pričevanj, a Šolar sam je na zaslišanju mnenja, da zaradi podpore OF. Najprej je bil zaprt v ljubljanskih zaporih, nato pa 16.12.1944 deportiran v taborišče Dachau. V taborišču se je Šolar priključil skupini, ki je pomagala taboriščnikom z nalezljivimi boleznimi. Iz taborišča se je vrnil mesec dni po končani vojni 11.6.1945.

Franc Pfajfar