Preskoči na vsebino


Jakob Šolar - 4 del

3.1. Jakob Šolar – profesor in pedagog

Tako je Jakob Šolar na Šentviški gimnaziji nadaljeval svoje delo ne kot prefekt, ampak kot profesor za slovenski in francoski jezik. Gimnazija je bila ustanovljena leta 1901 za časa škofa Jegliča, ki ji je dal tri temeljne zahteve dobre vzgoje: »prvo načelo je bilo »mens sana in corpore sano – zdrav duh v zdravem telesu«, da bi se dijaki lahko popolnoma posvečali izobrazbi in osebni preobrazbi v intelektualnega Slovenca. Naslednje je skrb za izobrazbo in delovne navade dijaka ter nenazadnje prizadevanje za pošteno srce in duha« (Franci Bajd, Portret Jakoba Šolarja, Lj. 2002, str. 38). Kljub jasni opredelitvi vzgoje sta se sčasoma izoblikovali dve smeri ali dva tipa vzgoje: nemški in francoski tip vzgoje (Jakob Šolar v članku Apologia pro vita nostra, Križ, leto 1, št.2.str.54). Nemški tip je zagovarjal strogo izpolnjevanje hišnih pravil, ki so veljala v Zavodu in šoli, medtem ko je francoski tip vzgoje obravnaval dijaka ne kot številko, ampak kot osebo in dajanje duhovne svobode dijaku v personalističnem smislu – posameznik je neprecenljiva vrednost. Med te profesorje sodi seveda Šolar ter vrsta drugih napredno usmerjenih profesorjev kot npr. prof. Maks Miklavčič za zgodovino in zemljepis, po rodu iz Poljanske doline.

Z uveljavljanjem francoskega tipa vzgoje pa je Šolar prišel v konflikt z vodstvom Zavoda in nekaterimi profesorji, ki so takemu delu nasprotovali. Stvari so prišle tako daleč, da jih je moral urejati sam škof Jeglič. Značilnost prof. Šolarja je bila, da je ostro nasprotoval v Zavodu učenjaškemu in brezdušnemu podajanju tvarine pri pouku. Zavedal se je, da dijaka ni mogoče razkosati na posamezne dele, kajti enkratno osebnost predstavlja le kot celota. Zato je prof. Šolar pri svojih učnih urah želel dijakom širiti duhovno obzorje, tako da jih je predvsem v višjih letnikih obravnaval kot samostojne osebnosti, ki so že sposobne imeti svoje mnenje, čeprav jih je pri tem s kritičnimi pripombami  in pohvalami usmerjal, da so se razrasli iz mladih stebelc v odločna in delovna olesenela debla slovenskega naroda« (12, Franci Bajd, Potret Jakoba Šolarja, 2002, str. 40, primerjaj Še vedno živo drevo, avtorja p. Lojze Štrubelj, str. 133-7). Zato je bil profesor Šolar dijakom na razpolago tudi izven učilnice in kdorkoli se je obrnil nanj z raznimi drugimi življenjskimi vprašanji, o poklicni usmerjenosti, s prošnjo za kritiko njihovih literarnih del, družbenih aktivnostih, nejasnosti moralnih zbeganosti,  izposojali so knjige,  itd., mu je z veseljem svetoval, se z vsakim pogovoril. V tem smislu je številnim dijakom ostal prof. Šolar v najlepšem spominu (npr.: nadškof dr. Alojz Šuštar, prof. Stane Suhadolnik, dr.Joža Mahnič, dr. Stane Gabrovec in številni drugi).

Profesor Šolar je veljal za strogega, a pravičnega profesorja. Njegov učenec dr. Stane Gabrovec, arheolog, se Šolarja kot profesorja spominja: »On sploh ni bil strog v negativnem smislu. Želel je, da bi njegovi dijaki obvladali tekočo snov pri francoščini. Če nisi znal nujno potrebno snov, potem nisi več mogel slediti pouku. Zanimivo je, da je zahteval celo več, kakor pa je predvideval učni načrt, ki je bil takrat enoten za vse gimnazije, to pa zato, da bi nam pomagal. Tako smo morali že v drugem razredu brati francoske pravljice. Preskrbel nam je knjige. Za Šolarja bi uporabil izraz, da je veliko zahteval, saj je strogost izražal na ljubezniv način. Ni bil oblasten, hotel pa je dobro. V šoli nam je govoril: »Če hočemo Slovenci imeti vse tisto, kar ima kak večji narod, moramo dvakrat več delati. Zato delajte!« Mi vsi smo Šolarja zelo spoštovali. In če je on koga »vrgel«, smo vedeli, da to zasluži« (Intervju z dr. S. Gabrovcem, Franci Bajd, Portret J. Šolarja, 2002, str, 54). Zanimivo kako opisuje profesorja Šolarja pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu V Sibilinem vetru kot profesorja Okean: »Hoja med predavanjem mu je bila več ko utrjena akademska navada. Ritmično poškripavanje sandala mu je bilo tako rekoč potreba, ko da je lahko samo v gibanju do odtenka uglaševal svoje videnje s skrivnostnim strujenjem v stvareh« (Alojz Rebula, V Sibilinem vetru, str. 171).  Sicer je bil prof. Šolar srednje visoke postave in v teh letih nekoliko debelejši, vendar v kasnejših letih je tudi kilažo izgubil. Sicer je bil vedno urejen, šarmanten gospod, kot da je nanj vplivala tudi sodobna francoska moda. Šolar je s svojo pojavnostjo zmeraj vzbujal spoštovanje. (Franci Bajd, Portret Jakoba Šolarja, 2002, str. 55) eden od njegovih dijakov se Šolarja spominja takole: »Verjemi mi, Ti in Breznik sta bila edina stebra vse zavodske vzgoje. Mladinstvo je prineslo in poudarjalo silno pomembno misel, da mladost ni samo priprava na zrela leta, ki zato rabi vsepovsod vzgojne bergle, marveč vrednota sama po sebi. To občutimo posebno pozneje, ko mladosti ni več. To je bila razlika med Teboj in Breznikom na eni strani in vsemi drugimi vzgojitelji in profesorji na drugi strani: vidva sta mladega človeka sprejela, kakršen je pač bil in ga od tam navajala k zrelosti.« (Franci Bajd, Portret Jakoba Šolarja, 2002, str. 44). Dr. Jože Mahnič pa se spominja: »Meni je kot profesor francoščine prijal že s svojim svetovljanskim, elegantnim nastopom, ki je bil za Zavod nekaj nenavadnega. Tako sijajno in nazorno je razlagal, da si mu moral slediti. Poudarjal je bistvene stvari, drobnarije pa je spuščal. Spotoma je dajal kulturne opazke in komentarje, ki se sicer niso dotikale učnega programa, vendar je pripombe podajal na duhovit način v nekaj stavkih, tako da ni trpel zaradi tega šolski pouk. Neizmerno smo ga spoštovali kot pedagoga, kot znanstvenika, kot človeka, ki nam ogromno daje, po drugi strani pa smo se ga bali, ker je veliko zahteval. Profesor, ki veliko daje, ima pravico, da veliko zahteva.« (Franci Bajd, Portret Jakoba Šolarja, 2002, str. 45). O profesorju Šolarju je dobro pisal njegov učenec Stane Suhadolnik, SAZU, Ljubljana: »Imeli smo nasploh dobre in učene profesorje, a Šolar je bil med njimi zagotovo najboljši. Poučeval je francoščino, ker je učil slovenščino njegov stanovski j tovariš Breznik. Bili smo bolj slabi in samosvoji dijaki. Za vse drugo smo se rajši zanimali kakor za šolo: pisali smo pesmice, se ukvarjali s športom, se  puntali in na skrivaj sestajali, ampak da ne bi znali in naredili tega, kar je, od nas želel Jacques, ne, to se skoraj ni moglo zgoditi. Njegove ure so nepozabne: bile so ure vsestranskega izobraževanja, razpravljanj, resnega učenja in oddiha, vse hkrati. Do zadnjih podrobnosti pripravljene in na videz čisto improvizirane ure. Brali smo francoske klasike, jih prevajali in se prepirali za najboljšo stilizacijo. Bili smo s Šolarjem duhovno v Franciji pri Gidu, Maritainu in Bernanosu. In spet smo se vrgli v ocenjevanje Domačih vaj, dijaškega lista, ki smo ga pisali kakor še noben razred pred nami, vsi in z vsem ognjem, ker mu je bil duhovni vodja Šolar sam. Znal nas je navdušiti in potegniti za sabo. In zaželel sem si, da bi tudi sam kdaj postal profesor. Ampak kadar sem se spomnil na Šolarjeve ure, od katerih je bila vsaka svet zase, enkratna, neponovljiva, sem vedel, da ga bom lahko kvečjemu le spretno posnemal.« 

»In potožili smo mu, da nas vzgojitelji ne razumejo. Takrat so se začeli dolgi pogovori, tudi zunaj šole, v okviru strokovnih društev, o pravicah in dolžnostih človeka, o personalizmu, o svobodi in pokorščini, o politiki. Bil je idejni vodja naprednih skupin v okviru krščanskih socialistov, zato so mu metali polena pod noge in ga napadali z vseh strani. Bili smo z njim. Včasih morda nismo vsega razumeli, morda niti ne odobravali, kar nam je pravil ali za kar nas je navduševal, a zmeraj smo vedeli, da misli in dela pošteno. Spoštovali smo ga. A spoštoval nas je tudi on, tudi če smo mu ugovarjali. Koliko nas je bilo, ki bi morali biti kaznovani zaradi nepokorščine, zaradi samovoljnosti, marsikomu je pretila celo izključitev, ali Šolar je znal vse tako urediti, da so napetosti popustile, da je on prevzel odgovornost in večji del krivde nase, pa smo tako pod njegovim varstvom prišli do mature in v življenje. Kako pusta in nesmiselna se nam je včasih zdela mladost. Bili smo sami in zagrenjeni, kakor je le v internatski šoli mogoče biti sam in zagrenjen. Ali kako prijetno je bilo potem, če si imel priložnost najti stik z njim, ki ti je nenadoma z delom in načrti pokazal smisel življenja in prizadevanja. Bolj od nas samih je za vsakega vedel, kaj ga veseli in za kaj ima dar, zato mu je dajal naloge, ga spodbujal k študiju, prinašal knjige in iskal zveze. Pri vsem tem pa je zmeraj ohranil primerno razdaljo vzgojitelja, da smo lahko razumeli tudi njegovo ostro besedo in mu je nismo zamerili. Menda bo držalo: če je iz šentviške gimnazije v desetletju pred zadnjo vojno prišel zares nadarjen izobraženec, je to v veliki meri Šolarjeva zasluga, če pa je prišel iz nje široko razgledan in tudi napredno misleč izobraženec, je to zlasti Šolarjeva zasluga.«

Bil je človek srčne dobrote, vnet za vse slovensko, domače in za vse lepo. In morda ravno zato, ker ni znal odreči nobene prošnje, pa naj je bil za njo kdorkoli in je šlo za karkoli. Šolar ni dal tistih velikih del, kakršne po navadi pričakujemo od velikih ljudi. Živel je za slovenstvo v najširšem pomenu besede. Bog ve, v koliko kamnih narodne kulturne zgradbe je del njegovega prizadevanja. Mislim, da zaradi take razdrobljenosti noben biograf ali bibliograf še dolgo ne bo mogel dati prave ocene o važnosti in obsežnosti njegovega dela. Danes o njem ne vemo dosti, morda ga bolj slutimo. Pa četudi ostane raztreseno in pozabljeno, kot je pozabljenih, brezimnih toliko pomembnih del v vsaki kulturi, je gotovo, da delo, ki ga je opravil profesor Šolar, ni bilo opravljeno zaman in da v polnosti potrjuje smisel in veličino njegovega življenja (Stane Suhadolnik, SAZU Ljubljana).

Iz vseh pričevanj veje spoštljiv odnos do profesorja, ki je svojim dijakom podajal ne le predmetno snov, ampak tudi življenjska navodila, torej je bil dejansko vzgojitelj mladih rodov intelektualnih Slovencev. Šolar je svoje poglede in pedagoške tematike pisal v reviji Križ na gori, oziroma kasneje se je revija preimenovala v Križ. Revija je izhajala od 1928 pa do druge svetovne vojne in mladi rodovi ne le šentviške gimnazije so lahko prebirali sodobne ideje personalizacije, križarjev ipd.

Sredi leta 1941 je prostore Zavoda zasedel okupator, večina knjig je bila sežganih, gimnazija ukinjena in le delno so uspeli prenesti na druge lokacije. Tako se končuje pot profesorja Šolarja v Šentviški gimnaziji. Med vojno se je v manjšem obsegu še nadaljevalo poučevanje v  nedokončani zgradbi Baragovega semenišča, kjer je poučeval tudi Šolar. Po drugi svetovni vojni ga je škof Vovk postavil za ravnatelja gimnazije v ukinjanju, kajti za ponovne vzpostavitve klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava takratna oblast ni dovolila.

 

 3.2. Čitankarji

Šolar se je že v študijskih letih srečeval s somišljeniki intelektualci, ki so bili željni nekaj narediti za slovenski jezik, kajti po prvi svetovni vojni v samostojni državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je nastala velika potreba po primernih učbenikih, slovarjih, slovnicah in podobno. Prijatelj Bajec se spominja sledeče: »Sešli smo se v študijskem letu 1920/21 v vogalni sobi drugega nadstropja nekdanjega deželnega dvorca. To je bil slovanski seminar. Bili smo štirje: Jaka iz Selške doline, Rudi iz Slovenskih goric, Mirče s Primorskega in Tone Sentvidčan, vsi žejni znanja in navdušeni za jezik. Bilo je to v znamenju velikega četverozvezdja Nahtigal—Prijatelj—Kidrič—Ramovš, ko je bila slovenistika na vrhuncu. Dosti visokih šol sem obredel prej in pozneje, vendar tako domačega in ljubega kotička nisem našel nikjer po svetu. Samo peščica nas je bilo, a zato vsi prijatelji.« (Anton Bajec, Jakob Šolar in čitankarji, ob 80-letnici Šolarjevega rojstva, 29. 4. 1896).

Tudi kasneje so se sestajali pri Šolarju kot idejnemu vodji, in to je skupina, ki so kasneje prepoznani kot čitankarji: profesor  Jakob Šolar ter ravnatelj mestne ženske gimnazije (liceja) dr. Anton Bajec (Šolarjev sošolec iz Pariza), dr. Mirko Rupel, profesor na klasični gimnaziji, klasični filolog, znameniti prevajalec Anton Sovre in Rudolf Kolarič. Anton Bajec se spominja: »Kdo je sprožil vprašanje novih čitank, ne vem več prav zagotovo. Zdi se mi, da se je misel rodila na klasični gimnaziji, kjer sta službovala Sovre in Rupel. Ugotovila sta, da so Westrove čitanke, čeprav za svoj čas kar dobre, že zastarele. Moderna in novi rod po prvi svetovni vojni sta bila v njih preskromno zastopana. Tudi slovniški pouk je visel v zraku, ker učitelji niso vedeli, kako in katera poglavja iz Breznikove slovnice je treba obravnavati v posameznih razredih. S to mislijo je stopil Rupel k Šolarju. Ta jo je navdušeno sprejel in takoj povabil na zmenek še Ramovša, Sovreta in mene« (Kolarič skraja še ni utegnil sodelovati).

Bajec nadaljuje: »Prvi sestanek smo imeli v Solarjevi pročelni sobi drugega nadstropja nekdanjega škofijskega zavoda v Šentvidu s čudovitim pogledom na park, na železniško progo in Šentviški hrib. Ugotovili smo skladnost pogledov na novi učbenik: pestrost in živost v izbiri beril, kratka razčlemba z navodili k razmišljanju, primerne pismene vaje, razlaga manj znanih besed, bogatenje besednega zaklada, literarne opombe (o domačih in tujih piscih, o literarnih zvrsteh ipd,) Po Solarjevem nasvetu smo se močno zgledovali zlasti po odličnih francoskih učbenikih. Iskanje primernih tekstov smo si porazdelili in predloge skupaj pretresli. Za občutek nekaterih je v čitankah preveč daljših, posebno tujih sestavkov, češ da jih dijak ne more v določenem času prebaviti. Nas pa je pri tem gnala želja, da bi mu z odlomki priljubili domače branje priporočenih del. Mimogrede bodi še omenjeno, da je Solar stopil k pomembnim živečim domačim avtorjem, ki smo jih močno 'izrabljali' (Zupančič, Finžgar idr.), in se z njimi dogovoril za skromno 'priznavalnino'.

Naša druga poglavitna skrb je veljala pravorečju, saj ga takrat Slovenci še nismo imeli izdelanega in je v večini šol veljalo pravilo; govori, kakor pišeš. Prepojeni s Skrabčevim in Breznikovimi nauki smo sprva hoteli akcentuirati prav vsako besedo. Na srečo je o pravem času posegel vmes Ramovš in se temeljito ponorčeval iz količkov, strešic in obrnjenih ejev, ki jih je na vsaki strani kar mrgolelo. Zato smo večino teh znamenj opustili, popolno akcentuacijo pa smo prenesli v ustrezen dodatek.

V njem so nekatera berila sestavljena nalašč zato, da bi pokazali čim več polglasnikov, trdih elov, naglasnih in kvalitetnih posebnosti, zlasti iz oblikovja. Danes se zavedam; ta gorenjsko-dolenjska osnova knjižne izreke, izhajajoča iz ljudske izgovarjave, je bila za vsakogar, ki ni študiral na ljubljanski univerzi, silno težka, za Ne-kranjca pa celo nedosegljiva. Zato se ni obdržala, prinesla je pa vsaj to dobro, da so se Slovenci zavedeli pomembnosti enotne knjižne izreke. Po naši predlogi je nastalo Ruplovo Pravorečje, na njej sta slonela še oba Pravopisa, s primernimi popravki pa jo upošteva tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika« (Anton Bajec; Jakob Šolar in čitankarji, ob 80 letnici Šolarjevega rojstva, 29.4.1896 - 1976).

Svojo osebnostno prepričljivost in voditeljsko ter organizacijsko nadarjenost je Šolar dokazal ne le na   »čitanke za tedanje nižje razrede gimnazije. Njihovo izhodišče je bil učenec, njihov metodični temelj je bila čustvena navezava in prizadevanje privzgojiti mladim ljudem ljubezen do jezika in literature, njihov smoter pa je bil vzgojiti osebnost, zavedajočo se lastnih zmožnosti ter narodnih in etičnih vrednot. Pedagoška in metodična načela teh čitank so lahko odličen vzor najnovejšim zamislim za jezikovni in literarni pouk slovenščine. Sicer pa se je Šolar uspešno boril proti predvojnim poskusom uvesti v šole enoten srpskohrvatskoslovenački jezik in enoten jezikovni in literarni učbenik za celotno državo, o čemer piše Glavan 1987 ( Šolar kot človek (Mueller), Gradivo in spomini, str. 219).

V zvezi z vsemi aktivnostmi, ki jih je izvedla skupina in v skladu z učnimi programi, so izdali slovenske čitanke, kjer je bil Šolar glavni sodelavec in organizator in so se izpisovale po sledečem redu: 
   - Slovenska čitanka za 1. razred srednjih in sorodnih šol, Lj. 1931;
   - Slovenska čitanka za 2. razred, 1932 (obe s slovnico); 
   - Slovenska čitanka za 3. razred srednjih in meščanskih šol, 1935; 
   - Slovenska čitanka za 4. Razred srednjih in sorodnih šol, 1935.

Čitanke so bile vezane knjige, vsak avtor je bil v njih predstavljen z Jakčevim portretom, besedila so bila posrečeno izbrana – ustrezno za razvojna leta mladega človeka; pri vsakem berilu so bila vprašanja in odgovori nanje ter razlaga besedil, med leposlovnimi besedili so bile na kvalitetnejšem papirju likovne priloge, na hrbtni strani teh prilog so bile razlage slik, ki jih je sestavil literarni zgodovinar France Stele. Čitankarji so izdali tudi slovensko slovnico, ki je bila ob berilih samostojna knjiga, po težavnosti je bila prilagojena srednjim šolam in zahtevam splošne izobrazbe. V eni knjigi je bila združena snov za vsa štiri leta nižje gimnazije (15, Franci Bajd, Portret Jakoba Šolarja, 2002, str. 52). Nove čitanke so bile na splošno dobro sprejete in so jih učitelji in učenci sprejeli kot veliko izboljšavo pri učenju materinščine.

Slavistično društvo je posebej izdalo Slovensko slovnico za 3. in 4. razred srednjih in sorodnih šol, 1940. Učbeniki so doživeli tri izdaje: prvo 1931–5, drugo, predelano 1939, tretjo pa leta 1945. »V slovenskih slovnicah, objavljenih leta 1940, 1947, 1952 (učbenik), 1956 in 1964, je obravnaval glasoslovje, pri oblikoslovju zlasti problematiko glagola in celoten prislov, dalje besedoslovje, sodeloval je pri števniku, zaimku in deloma tudi skladnji ter organiziral in vodil celotno podjetje. Šolarju niso bile neznane moderne strukturalistične smeri in metode: v nekem fragmentu v Zapuščini natančno ločuje med glasom, ki je akustičen, merljiv in del govornega toka, ter fonemom, ki je psihična prvina jezika in nosilec pomena, vendar je v marsičem ostajal pri tradicionalnem, janežičevskem konceptu, prizadevajoč si, da bi bile slovnice čim bolj pedagoško in metodično prijazne.« (Mueller)

Slovnica naj bi dijake pridobivala za svet slovenske besedne, deloma tudi likovne umetnosti, predvsem z branjem in razlago besednih umetnin, ne pa z obremenjujočimi literarnimi zgodovinskimi podatki o avtorjevem življenju in njegovih delih, hkrati pa naj bi ga utrjevali v jezikovnem znanju in slovenstvu. Knjige so bile ugodno sprejete, posebej glede na izbiro leposlovnih besedil, na metodo slovstvene obdelave in na opremo; delno pa naletele na odpor zaradi starinskega naglaševanja; jezikoslovna snov je obdelana suho (posebno očitno v Slovnici 1940), v primeri z Breznikovo slovnico pa je iz njih izločen skoraj ves jezikoslovni historicizem (povojna izdaja je brez stilist. dodatka); Šolar se je odločno bojeval proti poskusom, da bi se izdaja šolskih knjig državno poenotila, s čimer bi slovenske knjige izgubile naravni vzgojni, slovenski značaj; prizadeval si je za ločitev pouka slovenske in srbohrvaške književnosti v višjih razredih srednje šole, kar je bil Šolarju prvi pogoj za izdelavo primernih učbenikov, vztrajanje pri mešanem pouku pa znamenje za to, da v Jugoslaviji še vedno ni opuščena misel na enotni jugoslovanski jezik (o tem je pisal tudi še zadnja leta). Bil je referent za izdajo šolskih knjig, jih recenziral in se zavzemal, da bi za vse predmete dobili primerne slovenske učbenike; za višje razrede srednje šole si je zamislil izdajo glavnih leposlovnih del, umetnostno razčlenjenih (Cvetje, Svetovno slovstvo), ki naj jih srednješolec spozna; sploh je skušal utrditi zavest, da je knjiga nenadomestljiva vrednota za vsakogar in jo zato mora vsakdo, zlasti tudi meščanski sloj, podpirati z nakupom, tudi če se mora zato čemu drugemu odreči; založbe se morajo zavedati svojega kulturnega poslanstva in ne smejo gledati predvsem na dobiček; uredništva pa naj skrbe za primeren jezik svojih izdaj (Mueller).

 

3.3. Znanstvenik – jezikoslovec

Kot je bilo že navedeno, je Šolar v Parizu študiral fonetiko in je bil s tega področja prvi in največji strokovnjak za slovenski jezik. Jože Toporišič kot eden, ki je nadaljeval njegovo jezikovno delo je Šolarjevo delo jezikoslovca opisal: »Jakob Šolar je bil raziskovalec slovenskega jezika in književnosti, dejaven član Slavističnega društva Slovenije.

a) fonetika: Na podlagi kimografskih zapisov je Šolar ugotovil nazalizacijski vpliv nosnikov na njihovo glasovno, posebno samoglasniško okolje (Slov. medvokalna m in n, ČJKZ 1928, 47–65) in priporniški značaj glasu n pred s in š (Spirantični nosnik v slov., SR 1950, 429–40), z njim razlagal nekatere pojave iz Ramovševega (SBL III, 22–4) Konzonantizma. V razpravi Glasoslovne spremembe pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen (JiS 1966, 68–71, 112–6) je zagovarjal nasproti Ramovšu (ki je pri tem mislil na analogijo) fonetični razvoj zobniških zapornikov in pripornikov v šumevce oz. nebnike. V Antona Breznika (SBL I, 59) slovnici (Prevalje 1924³) je v § 1–6 opisal tvorbo slovenskih književnih glasov in (po Škrabcu) obravnaval naravo besednih tonemov;

 b) glasoslovje: obravnaval ga tudi v Slovnicah 1940, 1947 in 1956 ter v Slov. pravopisu 1962, deloma tudi že v njegovi izdaji l. 1950; tu in v nekaterih člankih in kritikah je neeksperimentalno vzdrževal za književni jezik Škrabec-Breznikovo teorijo o enojnem, enoglasnem izgovoru dvočrkij lj in nj v vseh položajih proti običajnemu dvoglasnemu izgovoru pred samoglasnikom (JiS 1959–60, 158–60); v Slovenskem pravopisu 1962 priznaval soglasniško naravo le nezvočnikom, zvočnikom pa pripisoval samo zvenečnost; že v Slovenskem pravopisu 1950 je nastavil nevtralno izgovorjavo nenaglašenih o in e, sicer pa z razlogi branil kratkost slovenskega polglasnika (SJ 1939, 126–32); s stavčno fonetičnimi opazovanji deloma uspešno skušal vplivati na rabo slovničnih ločil (Beseda o vejici, JiS 1957–8, 21–7, 83–6); branil važnost fonetičnega pouka za pravorečje zlasti v srednji šoli (SJ 1939, 103–6); pri naglasnih mestih je skupaj s svojimi sodelavci čitankarji dajal prednost starejšim naglasnim oblikam pred mlajšimi, bolj razširjenimi. Glede premen zvenečih in nezvenečih soglasnikov se je držal predvsem Škrabca,  uvedel v slovensko pravorečje pojem na pol zvenečega izglasja -d, -b -g, -z in -ž;

c) oblikoslovje: v učbeniku Slovenska slovnica. 1947 je Šolar obdeloval prislov, v manjši meri tudi števnik in zaimek; pri glagolu pa obširneje deležnik, namenilnik in glagolnik; v Slovenskem pravopisu 1950 predlog, 1962 pa nekatere veznike, npr. in (tudi v JiS 1959–60,14–8, 34–40), in v tej izdaji opravil približno tri petine vsega dela; za izdajo Bajec-Kolarič-Rupel, Slovenska slovnica. 1956, je pripravil poglavje Besedne prvine ter splošne oblikoslovne kategorije, kakor besedne vrste, sklon, število, spol, oseba, glagolski vid; pisal o zaimku oné, členku tudi, o edini in edin;

 č) besedotvorje: obravnaval zlasti ob recenziji A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika I (SR 1951, 142–8) in v člankih: »Brez« v sestavi (JiS 1957–8, 94–5), Sestave s -spis in -spisje (ib. 1959–60, 126–8) in še v kakšnih malenkostih; o posameznih slov. besedah je več pisal v zvezi z obema priredbama Breznikovih spisov: Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. 1944, 5–64; Življenje besed. 1967, 5–74, 265–353, kjer je sicer glavni prikaz Breznikovega življenja in dela. Prim. še razpravo Vorenčev slovar (SR 1950, 91–7) in sploh Slovenski pravopis 1950. S skladnjo se je ukvarjal bolj malo; poleg že omenjene razprave o vezniku in gre sem zlasti pisanje o nikalnici (JiS 1958–9, 3–8) in o vejici (ib. 1957, 21–7, 83–6). Ukvarjal se je tudi s pravopisom: po Šolarjevi zaslugi pišemo končanje tujk in tujih lastnih imen v pridevniških izpeljankah fonetično (n. pr. Liège-lieški).

Med znanstveno raziskovalna jezikoslovna dela je šteti tudi strokovne kritike in ocene;  ocenil je: Fr. Ramovš, Konzonantizem (ZslPh 1925, 555–63) (skupaj z A. Breznikom), Fr. Bezlaj, Oris slovenskega knjižnega izgovora (SJ 1939, 126–32), A. Bajec, Besedotvorje (SR 1951, 142–8). Poročal je o W. Brandensteinu, M. Dłuski, E. Diethu (ib. 148–50), M. Mahniča Živi slovenščini (JiS 1959–60, 121–4); o Breznikovi razpravi Slovenski slovarji (S 1927, št. 19), o Augusta Musića Negaciji ni (ib.), Tesnièrjevi knjigi o slov. dualu (DS 1926, 94–5), slov. slovničnih knjigah po vojni (SR 1951, 150–1), o Svane, Slovenska slovnica (JiS 1958–9, 178–81). Sorazmerno strogo je sodil večja dela svojih sodobnikov (Bezlaj, Bajec), pri tem poudarjal zdrava načela, za katera je škoda, da jih Šolar sam ni v takih ali podobnih raziskavah poskušal uresničiti. S časom se je zmeraj bolj nagibal v odklonilnost v primerih, ko so se avtorji jezikoslovnih del tako ali drugače oddaljevali od tistega, kar je Šolarju kljub slabostim, ki se jih je zavedal, pomenila slovenska slovnica, katere soavtor je bil sam. – Še pred vojno je organiziral zbiranje jezikoslovnega gradiva za slovar slovenskih krajevnih imen in bil večkrat svetovalec pri raznih strokovnih terminologijah; v Inštitutu za slovenski jezik SAZU je deloma sam ekscerpiral, deloma organiziral izpisovanje za slovar slovenskega knjižnega jezika ter ob Ramovšu, pozneje pa sam, skušal izdelati splošni načrt za nekako akademijsko slovnico slovenskega jezika.

Poleg čitank in slovnic se je Šolar lotil še veliko bolj zahtevnega dela, kar pa je zahtevalo temeljito poznavanje slovenskega jezika. Kot neizbrisen pečat slovenskemu jeziku je Šolar prispeval tudi v Slovenskem pravopisu. Kot kritik oz. referent v zvezi s Slovenskim pravopisom 1935 je s številnimi načelnimi predlogi in konkretnimi pripombami najbolj zaslužen, da je bila izdaja Pravopisa 1937 novo, v marsičem boljše in splošno sprejemljivo delo (Suhadolnik 1987). Delo za SAZU je izrazito kolektivno organizirano. Pomembno je dejstvo, da je bilo pod Šolarjevim vodstvom na inštitutu izpisanih in obdelanih preko milijon gesel. To se nam danes zdi skoraj nemogoče brez računalnikov, bilo je še vse na roke in s pisalnim strojem. Zato je razumljivo, da je pri tem delu sodelovalo približno 40 ljudi. Pri Slovenskem pravopisu 1950 je Šolar avtorsko sodeloval v uvodu pri glasoslovju, veliki začetnici, ločilih, deloma pri besedotvorju pa pri deljenju ter v veliki meri pri redigiranju gesel v slovarskem razdelku, sicer pa je dela za pravopis vodil in sodeloval pri končni redakciji, tako da je - po Bajcu 1968 - do dve tretjini dela Šolarjevega. Pri Slovenskem pravopisu 1962 je avtorsko sodeloval tudi pri urejanju pisave tujih lastnih imen ter v slovarskem razdelku redigiral krajevna imena. Pravopisi so strokovna, toda dogovorna dela, ki morajo na eni strani upoštevati izročilo, na drugi pa sodobni, živi jezik, kar zahteva smisel za sintezo in sodelovanje, to pa sta lastnosti, kateri je imel Jakob Šolar v občudovanja vredni meri. Pri izdelavi Slovarja slovenskega knjižnega jezika je bil v prvem obdobju (1946 - 1952) glavni delavec in kmalu tudi neformalni vodja izvajalnih del. Uresničeval in razvijal je splošno zamisel slovarja dr. F. Ramovša: organiziral, vodil in nadzoroval je pripravljalna leksikografska dela, sestavljal in dopolnjeval delovna navodila ter aprila 1951 napisal tudi prve poskusne oz. študijske slovarske članke več kot sto gesel. Ob tem je spoznal, kot kaže njegovo delovno poročilo, ohranjeno v Arhivu, da je treba iz slovarja knjižnega jezika izpustiti narečne izraze, ki se v knjižnem jeziku ne uporabljajo; da podatki o času in prostoru rabe besed sodijo v zgodovinski slovar; da se mora slovarsko gradivo izpopolnjevati z vsakdanjim besedjem in splošno, širše rabljenim strokovnim izrazjem, kot vzor pa je uporabljal in priporočal zlasti Češki priročni slovar; od temeljnih stvari pogrešamo pravzaprav samo zvrstno vrednotenje. Konkretna slovarska obdelava je še v marsikaterem pogledu nezrela, neizčiščena in nenatančna, tako da bi bila po mnenju Suhadolnika 1990 objava takega slovarja pod ravnijo evropskega slovaropisja. Najbolj so mu uspeli slovarski članki, piše S. Suhadolnik, ki jih Pleteršnik 1894 - 95 ni imel oz. v njem niso bili razčlenjeni, obenem pa ugotavlja, da se je med delom hitro izpopolnjeval, postajal slovarsko bogatejši, vsebinsko bolj poglobljen in enovitejši. Vsekakor je Jakob Šolar prvi spoznal konceptualno nezdružljivost sodobnega in zgodovinskega slovarja, hkrati pa je odkril in nakazal večino temeljnih načel, ki so se začela uresničevati šele deset let po njegovem prisilnem odhodu z Inštituta za slovenski jezik. (Miller, Bajec, ob stoletnici rojstva Jakoba Šolarja).

Šolar je bil eden od ustanoviteljev Slavističnega društva  (ustanovitelji A. Bajec, J. Wester, I Polovič in J. Šolar), ki je v obdobju med obema vojnama nastalo kot odgovor na poskuse, da bi slovenščino kot učni jezik ukinili, absolutno vlogo pa naj bi prevzel srbo-hrvaški jezik. To društvo je izdajalo revijo Slovenski jezik, ki ni imelo samo kulturno obrambne vloge, ampak tudi znanstveno, saj je Šolar preko tega društva in revije dobil veliko gradiva za študij slovenskih krajevnih imen. Za predano urednikovanje so Šolarju podelili diplomo.

Iz zadnjega obdobja, ko je bil Šolar po letu 1957 spet na prostosti, se le redko navaja njegovo celotno ime. Največkrat uporablja skrita imena, o katerih je Šolar sam pisal v pismu Toporišiču, kjer navaja,  da je »moja bibliografija  od 1952 naprej je bore revna. Do 19. 4. 57 sploh nič. Po tem času sem prispeval nekaj malenkosti v Jezik in Slovstvo (to Bajec najbolje ve!) pod  različnimi psevdonimi (Roš, Lokar, Koblar Miha, B. R., J. R., -a- -o-, -b -r, j - š-, J. S., -k- -1, -o- -a-in morda še kaj« (Vir:Toporišič, Jože: Šolar, Jakob, prelat (1896–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.). (Prim.: J. Toporišič, JiS 1966, 161; Knjiž. glasnik MD 1966, 40–3, 50 (s sliko); St. Gabrovec, Cerkev v sedanjem svetu 1968, 123–4; Delo 1968, št. 173; St. Cajnkar, ib. št. 180 (s sliko); V. Beličič, Gospodarstvo (Trst) 1968, št. 697; St. Suhadolnik, JiS 1968, 233–4; J. Šolar, ib. 255–7; A. Bajec, Naši Razgledi 1968, 389; Loški razgledi 1968, 72, 210; 1969, 265–6; Al. Rebula, Draga 1968. Trst 1969, 118–9; J. Dolenc, KMD 1969, 119–24 (s sliko). Trč.)

 

3.4. Publicist, pisec, prevajalec, urednik, mentor

Šolar je znan tudi po urejanju slovstveno zgodovinskih del. Na tem področju je uredil zbrana dela:       -Fr. Detela, ZS I, 1932; II, 1936; IV, 1939 in v novi izdaji ZbD I-V. knj., 1962–7; - knjižne zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov zv. 1.–20., 1934–44 ter v okviru te zbirke Svetovno slovstvo, zv. 1.–2., 1942–4; Veliki Šolarjev uspeh je knjižna zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov, ki jo je razvil v odličnega predhodnika sodobnega Kondorja. V zbirki, namenjeni predvsem srednješolcem, je med letoma 1934 in 1944 izšlo 22 knjig, predvsem slovenskih pisateljev: A. T. Linharta, V Vodnika, M. Čopa, J. Ciglerja, S. Jenka, F. Levstika, J. Jurčiča, F. S. Finžgarja itd., pa tudi znanstvenikov: F. Grivca in A. Breznika, od tujih avtorjev pa so bili zastopani Homer, Sofoklej in Gogolj in drugi. Za odlične spremne besede in komentarje je pridobil pomembne literarne zgodovinarje, med njimi tudi dr. F. Koblarja, doma iz Železnikov, sam pa je izdal besedoslovne študije dr. A. Breznika. S področja jezikoslovja je Šolar objavljal domala pol stoletja, od 20-ih let do svoje smrti. (Miller, ob stoletnici rojstva Jakoba Šolarja)

- revijo Slavističnega društva SJ, 1938–41;

- Kidričevo in Ramovševo štev. SR 1950;

- prireditelj: F. S. Finžgar, Študent naj bo. 1937 (Cvetje 12.),

- napisal uvoda k Aurelii Augustini Confessiones. 1932, 1–19; Hoffmannsthal-Župančič, Slehernik. 1934;

- članki in razprave: Kriza duha, DS 1933, 286–90; Misel daje človeku veličino, ib. 1935, 457; Kaj je z našo ljudsko povestjo? 1939, p. o. iz Knjižnega vestnika MD; Prešerniana, SJ 1940, 184–8 (soavtor Al. Turk);

-knjižne prikaze v DS 1927, 56–7; 1928, 58–61; 1929, 96, 223–4; 1930, 41–3, 111–3; ok. 40 krajših ocen in poročil o domačih in tujih slovstvenih delih in dogodkih v Mentorju (1922–3, 30; 1926–7, 94, 95), S (1928, št. 284: N. Velikonja, Višarska polena; št. 297: L. Turšič, Tiho veselje; 1929, št. 113; I. Pregelj, ISp 3. zv.; št. 297: isti, ISp 4. zv.), SU (1929, 116–7: I. Pregelj, ISp 3. zv.), DS (1933, 210–4: I. Zorec, Beli menihi; S. Slavec = A. Budal, Med srcem in zemljo; isti, Včeraj je bilo, jutri bo …, Rožmanc ( = K. Grabeljšek), Sirene tulijo; I. Molek, Dva svetova; v Knjižnem glasniku MD (1934, 50–1: Hoffmannsthal-Župančič, Slehernik; 51–2: Ks. Meško, Gobavi vitez; 1938, 60–4: J. Jalen, Cvetkova Cilka; 1938, 92–4, 1940, 13–5: Lippl-Sovre, Mrtvaški ples; 1940, 10–2: F. Bevk, Pravica do življenja; 70–3: St. Cajnkar, V planinah), zlasti redno o Cvetju iz domačih in tujih logov.

- Posebno poglavje so življenjepisi: prvo mesto zavzema A. Breznik (Življenje besed. 1967, 7–74), dalje je še pisal o J. Debevcu (DS 1937, 87–90; SJ 1939, 136), F. S. Finžgarju (KMD 1941, 94–8), A. B. Jegliču (ib. 1938, 41–3; S 1938, št. 155), A. Kalanu (S 1928, št. 275), Vuku Karadžiću in Fr. Metelku (JiS 1958, 102–9), Fr. Ks. Mešku (KMD 1944, 77–9), I. Preglju (DS 1933, 414–9), Fr. Ramovšu (Poslanica preds. SAZU … ob šestdesetletnici … Lj. 1950, 16 str. ( = listov), 4º, anon.; SR 1950, 441–58, skupaj z Z. A. Bizjakom), S. Škrabcu (Mentor 1920–1, 21), Fr. Terseglavu (Delavska pravica 1930, št. 43). Čisto pod konec svojega življenja je predelal nekaj začetnih poglavij knjige F. Jakliča o Frid. Baragi (1968).

Prevedel je iz franc.: P. Merimée, Colomba. Lj. 1922 (tudi S 1921, št. 213–1922, št. 24); E. Brieux, Rdeča suknja. 1931; Fr. Mauriac, Gobavca je poljubila. 1931 (z Edv. Kocbekom); Fr. Jammes, Gospod Ozeronski. 1932; J. Bernanos, Dnevnik vaškega župnika. 1939.

Urejal je mladinsko revijo Križ na gori, glasilo Krščanskega mladinskega gibanja. Vzorom tega pisanja je ostal zvest vse življenje. Revija, ki jo je s svojimi članki tudi sam usmerjal, je obravnavala versko, narodno, vzgojno, kulturno, prosvetno in socialno problematiko, predvsem pa je v njej odpiral pot k dialogu med vsemi dobro mislečimi ljudmi. Značilno zanj je bilo, da je bil vedno na strani mladih, tudi tedaj, ko je pri njih videl mladostno zaletavost. Poznal in uveljavil je modrost "Vsak hudournik se umiri v urejeni rečni strugi!"

Mohorjeva družba se je odločila , da bo izdala slovensko Sveto Pismo v treh knjigah. Prof. Jakob Šolar je jezikovno pregledal vse rokopise. Prvi zvezek je izšel l.1959.

Vse te raznovrstne aktivnosti na področju pisateljevanja je Šolarja vodila velika vnema za slovenstvo, za slovensko kulturo v najširšem pomenu. Kako je dejansko gledal na slovenski kulturni problem, je zelo jasno izraženo v njegovem referatu na Bohinjskem tednu v avgustu 1939. Ko je analiziral naše stanje je že uvodoma zapisal: »Res je teh vprašanj (kulturnih) nepregledna vrsta ali v zadnjem dnu obstoji vendar le ono samo veliko vprašanje našega kulturnega razvoja. Na kratko bi lahko postavili takole: ali in kako moremo kot majhen narod združiti svojo narodno in kulturno samostojnost, ne da bi zaostali ali utonili.« Bilo je v preteklosti že veliko storjenega, vendar takratne in prihodnje rodove čaka še veliko dela. To je proces, ki se ne sme nikdar ustaviti, sicer te kmalu ni več na sceni. Ne moremo se predati ravnodušju in samozadovoljnosti. Takemu stanju se Šolar jasno upiral in kot da bi tudi danes nam govoril je zapisal: »Kakor hitro smo se torej vključili v novo državno celoto kot samostojen slovenski narod, smo prevzeli nase veliko kulturno dolžnost, da si ustvarimo v svojem jeziku vse, kar izobražen narod v kulturnem pogledu potrebuje. Vse to si moramo ustvariti mi sami, nihče nam tega dati ne more, ker je bistven pogoj, da je naše. Zato smo za vse delo in nedelo odgovorni predvsem sami in ne smemo iskati krivcev najprej zunaj sebe, če delo ni bilo opravljeno. Tudi je gotovo, da tako delo ne more biti opravljeno ne v 20 ne v 50 letih, ker se mora neprestano izpopolnjevati, ker nikoli ni zaključeno. Ali prvo in najvažnejše je, da se te dolžnosti zavemo, da se je krepko lotimo in jo čim bolje izvršujemo.« Za njega osebno to ni bil le pridigarski imperativ, ampak je s svojim delom in delovanjem tako živel, da je posvečal svoje življenje slovenstvu. Bil je za zgled vsem ljudem, predvsem pa mladim, ki so mu bili tudi v izobraževanju zaupani. Zavzemal se je za idejo, da smo si narodi enakopravni kulturno in politično. Svoje predavanje v Bohinju zaključuje: »Vedeti moramo, da je slovenska kultura nemški, francoski, angleški ali katerikoli drugi sporedna, da je njim enakopravna, da se torej ne more in ne sme brez škode vključevati v nobeno drugo, da pa se mora oplajati od vseh in sprejemati od vseh, kakor sprejemajo vse druge.« Te besede in ideje zagotovo niso ostale samo med bohinjskimi gorami, ampak so jih mnogi njegovi učenci, prijatelji, .. izvajali v svojem življenju in lahko samo upamo, da bodo te besede in ideje oplajale še naslednje rodove v skrbi za slovensko kulturo.

 

Franc Pfajfar

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF