Preskoči na vsebino


Jakob Šolar - 3. del

  1. Jakob Šolar od rojstva do izobrazbe

Slika 5: Jakob Šolar v mladih letih, vedno šarmanten po francoski modi

Jakob Šolar se je rodil 29.4.1896 na Rudnem. O predšolskih letih ne vemo veliko, ker ni podatkov, a zagotovo je otroštvo preživljal v druščini bratov in vrstnikov na vasi Rudno in domačiji pri starših. Osnovna šola je takrat štela pet razredov. Prve dve leti osnovne šole je obiskoval v Dražgošah, in sicer v letih 1902 do 1904, nato pa nadaljeval v Škofji Loki. Nižjo gimnazijo je opravil 1905-1907 v Marijanišču v Ljubljani. Iz spričeval in tako hitrega napredovanja lahko sklepamo, da je moral biti Jakob zelo nadarjen in priden mladenič. Marsikdo od vrstnikov si je verjetno želel v glavno mesto, a za mnoge so ostale to le sanje, medtem ko je Jaka, kot so ga domači klicali, zaradi svoje nadarjenosti in pridnosti to tudi izkoristil s starševsko pomočjo. V letih 1907 do 1908 je bil na klasični gimnaziji - na drugi državni gimnaziji, in od 1908 do 1915 na prvi državni gimnaziji ter 31.5.1915 z odličnim uspehom maturiral. To je bil čas vojne, čas negotovosti in stalne napetosti, kaj se lahko zgodi. Iz teh dni imamo nekaj zapisov iz pisem Jakoba, ki jih je poslal staršem. Tri dni pred zaključkom mature piše: »Predragi domači! ... Vse ostale so poslali domov, osmošolci pa sedaj maturiramo... Tako vidite, da bomo, če Bog da v malo dneh zaključili gimnazijo, ki je mene in Vas ljubi starši mnogo stala. Izprašujoč si vest v tem oziru, moram priznati, da mi nič tako hudega ni očitala, da bi mi grenilo življenje. Pač bi bil lahko še več odnesel z gimnazije, vendar... Radoveden sem kako se bojite Laha, slišite topove in grmenje strojnih pušk. Prosim Vas ne vznemirjajte se preveč...» (Ljubljana, 28. maja 1915)

Nato je od 1915 do 1919 študiral bogoslovje in že po tretjem letniku to je 1918 proti koncu prve svetovne vojne bil posvečen v duhovnika ter v septembru 1918 imel novo mašo v Selcih. Poklic, ki si ga je izbral je že s študijem potrjeval, da je prava odločitev. V pismu 25.11.1915 piše: »študij je seveda res drug kot je v gimnaziji, zanimanje zanj lahko dobi kdor ima poklic seveda. Brez poklica se mi zdi bi bilo to življenje silno težko, pusto, dolgočasno. Mene kot rečeno študij zanima.«

Po študiju bogoslovja ga je škof Jeglič imenoval za prefekta v škofovih zavodih v Šentvidu in to je opravljal od septembra 1919 do septembra 1924 ter v tem času hkrati tudi študiral slovenski in francoski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani (uradno Univerza Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani). Mimogrede naj omenim, da je bila leta 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani in Šolar je bil prva generacija študentov ustanovljene slovenske Univerze. V letu 1922 v mesecu juniju opravil preddiplomski izpit iz obeh predmetov.  Vsako leto je aktivno koristil počitnice od začetka julija do konca septembra za učenje jezikov. Tako je bil med počitnicami v letu 1920 v Strasbourgu , kjer je bil na tečaju za francoski jezik, v letu 1922 pa je bil v Mostarju, kjer se je učil srbohrvaški jezik, nato pa se je od novembra 1922 do avgusta 1924 strokovno izpopolnjeval v Parizu na Ecole pratique des Hautes Etudes, na Sorboni na College de France ter na Institutu catholique litteraire. Študij je opravljal kot samoplačnik, zato je v tem času opravljal tudi veliko inštrukcij ali poučevanja, da si je na ta način reševal svoje finančne probleme. Njegov sošolec v Parizu Anton Bajec obenem omenja, da je bil zato tudi večkrat lačen kot sit. Sicer se Anton Bajec spominja iz študija v Parizu veliko prigod, kot npr. že dogodek v veliki predavalnici na samem začetku študija na »College de France. Silni Gillieron, avtor francoskega lingvističnega atlasa, bo začel predavati. V prvi klopi sedi Šolar, v tretji drobno francosko 'unče', v peti jaz. To je vse poslušalstvo Vstopi gromovnik, nas z orlovskim pogledom kritično premeri, sede za kateder in pri priči začne obračun z nasprotniki njegove teorije. Z grmečim glasom zavrača zmotna mnenja. Šolar meni, da ga lahko podpre, vzdigne roko in pove, da tudi pri nas pravimo o čebeli: Muha, daj kruha! Ne vem, kako ga je učenjak razumel, da je zbesnel: »Iz katere barbarske dežele pa ste!« Ko se je zadeva nazadnje le nekako pojasnila, je potolažen vzdihnil: »No, vidite, celo v tem barbarskem jeziku čebeli ne pravijo mušica, ampak muha!« Končalo se je tako, da sta s Šolarjem postala velika prijatelja, saj ga je celo povabil v svojo podeželsko hišico, menda nekje v Švici.« ( Anton Bajec: Jakob Šolar in čitankarji, ob 80-letnici Šolarjevega rojstva, 29. 4. 1896).

Učenje fonetike na isti College de France v dvoriščni baraki ni bilo ravno lahko, čeprav je bilo v tistem času pri najbolj znanem profesorju in fonetičnem laboratoriju ustanovitelja eksperimentalne fonetike abbeja Rousselota. Bajec opisuje: » Neznosna navlaka, še večja umazanija in skrajna revščina — v tem se je rodila nova znanost. Valji so prevlečeni s papirjem, ki ga sami črnimo s sajami od sveče in po zapisu fiksiramo. Zapisujemo z doma narejenimi peresi, pritrjenimi na prožne bobniče, zvezane z ampulo v ustih, v nosu, na grgavcu in ne vem še kje drugje. Lahko mi verjamete, da govorjenje z vsemi hkrati ni bilo ravno prijetno ne udobno, govor pa vse prej kot naraven. Zato se še danes čudim, kako je mogel učeni abbe (in za njim Šolar) dobiti dokaj dobre zapise, ki so jih bobenčki s svojim tresenjem prenašali na peresa in ta vpisovala na sajasti papir. Koliko je odtlej napredovala laboratorijska tehnika! Če se prav spominjam, nas je bilo tiste poletne mesece v laboratoriju pet: dva francoska abbeja, Sramek iz Češke in midva s Šolarjem. Najmarljivejši je bil seveda Šolar, saj je prebil tam vse dneve, kolikor ni bil pri predavanjih. Pod ljubečim Rousselotovim očesom je naglo napredoval in naredil množico slovenskih zapisov, ki jih je pozneje s pridom uporabil v našem znanstvenem časopisju. Šolar si je pridobil naslov maitre de phonetique, kar je ustrezalo naši docenturi. Za poskuse je lovil Slovence po Parizu, nekoč pa je pripeljal celo drobnega Japončka.«

Rousselot, drobni možek z medlečim glasom, se je nekoč ves razočaran zastrmel vame, pripoveduje Bajec: »Pa vi ste švaba!« Menda sem bil kolež izgovoril kot koles. Pregledal je z menoj vso lestvico prednikov prav do Topolščaka v Črnem grabnu in ves zadovoljen ugotovil, da je prababica znala tudi nemško. Zaman sem mu dopovedoval, da nezvenečnost končnih soglasnikov pri nas ni dokaz za švabski rod. Kazal mi je na Šolarja, češ zakaj pa on nima tega, in ni hotel verjeti, da ima izgovor svojega narečja iz selške doline drugače kot moj.«

 

Slika 6: Jakob Šolar, študent v Parizu, 14. avgusta 1923

 

»S Šolarjem sva bila v Parizu nekaj mesecev skupaj (zapisal Anton Bajec), jaz kot francoski štipendist, on pa kot samoplačnik. Stanoval je menda v nekem samostanu, preživljal se je z mašnimi intencijami in inštrukcijami, kosil pa je navadno kar v laboratoriju: pol štruce (sicer izvrstnega) pariškega kruha in skodelico mleka, zajtrk in večerjo pa si je kar mislil. Njegova močna volja in železna narava sta si to lahko privoščila.« Študij v Parizu je zaključil pri prof. Rousseotu  in oddal študijo z naslovom L'etude de la quantitedes voyelles en slovene literaire in za odlično nalogo in študij dobil naslov maitre de phonetique, kar ustreza našemu docentu (Jakob Miller, Jezikoslovni zapisi, Jakob Šolar in Stane Suhadolnik, 4., 1998).

 

Po študiju v Parizu je bil od septembra 1924 pripravnik na gimnaziji v Šentvidu ter po profesorskem izpitu leta 1927 postal profesor za slovenski in francoski jezik na omenjeni gimnaziji, kar je opravljal vse do aprila 1941, dokler niso nemški vojaki zasedli prostore šentviške gimnazije. Zaradi svoje skromnosti in znatiželjnosti je dolgo odlašal z izpitom za profesorja. Bajec opisuje ta primer takole:   »V stroki je bil bolj razgledan kot drugi, pa si vendar ni upal k izpitu, češ tega in tega še nisem preštudiral. Tako bi bilo lahko šlo v nedogled, zato smo v kavarni Emoni z Ramovšem zasnovali zaroto: na osnovi že zdavnaj sprejete diplomske naloge je bil .uradno' pozvan na izpit. Seveda ga je igraje opravil. Sploh je bilo tisto omizje v kavarni nekakšen glavni stan, kjer sta Kidrič in Ramovš izkazala svojim ,strankam' nešteto uslug in dobrot (Anton Bajec: Jakob Šolar in čitankarji, ob 80-letnici Šolarjevega rojstva, 29. 4. 1896).

Uradni dokument navaja: »Filozofsko-pedagoški predizpit je kandidat (Jakob Šolar) naredil pred izpitno komisijo filozofske fakultete v Ljubljani dne 10.junija 1922 z odličnim (10) uspehom. Dne 14.maja 1927 se je kandidat prijavil dekanatu filozofske fakultete v Ljubljani k usposobljenostnemu izpitu za pouk  na srednjih šolah iz slovenščine in francoščine kot glavnih predmetov. Šolarjevo domačo diplomsko nalogo »Slovenska medvokalna nosnika m in n« je Fran Ramovš 20.5.1927 ocenil z deset. »Kandidat je zgornjo temo obravnaval na zadostnem številu primerov in dognal marsikak nov pojav oziroma je dosedanjim slutnjam in trditvam dal značaj istinitosti.« Po odobritvi domačih nalog je bil prepuščen 14.6. k pisni nalogi La poesie chevaleresque du moyen age in dne 24.6.1927 h klavzurnemu in ustnemu izpitu iz francoščine, dne 10.10. je pisal klavzurno diplomsko nalogo pri profesorju Francetu Kidriču, Načrt za monografijo o Prešernu in Stritarjev »Preširen« iz leta 1866, Prešernovo življenje in Prešernove poezije, in dne 13.10.1927 pred komisijo Rajko Nahtigal, Ivan Prijatelj, France Kidrič in predsednik Fran Ramovš opravil z oceno deset še ustni diplomski izpit iz slovenskega jezika in književnosti« (Jakob Mueller, Jezikovni zapiski, 4, 1998: Jakob Šolar in Stane Suhadolnik.

Nekateri naslavljajo Šolarja z doktorjem. To sicer ni bil, vendar zaradi njegovega strokovnega znanja in opravljenih njegovih del na področju znanosti dr. Stanko Gabrovec v intervjuju pravi: »Ni bil doktor, vendar pa bi on lahko desetkrat pisal doktorsko nalogo« (F. Bajd, Portret J. Šolarja, str. 61). Očitno mu ni bilo toliko do samega naziva kot predvsem do znanja, ki pa si ga je vedno želel in tudi veliko imel.

Franc Pfajfar

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF