Jakob Šolar - 2. del
- Rodbina Jakoba Šolarja
V dolini pod Dražgoško goro na obronku Jelovice v Selški dolini je idilična vas Rudno, kjer je domačija, po domače pri Markcovih, in tam je živela družina Šolar. Oče Jakob Šolar (r. 1868 -11.2. 1933), sicer vrstnik in prijatelj Janeza Ev. Kreka ter mati Antonija, rojena Kavčič sta imela malo kmetijo oziroma statusno je bila polkmetija. Oče je imel tudi poklic sodarja. Imela sta pet otrok in sicer pet fantov: najstarejši je Matevž, nato Jakob, Vencelj, Rok in najmlajši Janez.
Slika 1: rojstna hiša z ozadjem, pogled na Dražgoše
Fantje so delali na posesti in so bili vajeni vseh kmečkih opravil, obenem pa so eden za drugim opravili osnovno šolo v Dražgošah in se dokazovali tudi s šolskimi uspehi. Sicer so živeli skromno kot sicer večina vrstnikov v ne razkošnih razmerah takratnega polkmeta. Posebnih opisov iz takratnega časa nimamo, vendar iz članka v reviji Slovenec ob smrti matere Antonije lahko sklepamo o življenju v tistem času. »V sredo (13.3., umrla 11.3.1935) smo v Selcih na tistem pokopališču, kjer leži tudi Krekova mati, pokopali Markcovo mater iz Rudna, mater g.prof. Jakoba Šolarja... Markcova mati je bila prava slovenska mati, ki je živela le svoji družini in Bogu. Bila je tiha, skromna žena, ljubezniva proti vsakemu in postrežljiva, saj je znano, da je enkrat na teden pekla samo za reveže. Bila je v resnici gospodinja, ki podpira tri vogale pri hiši, varčna in bistra, ki je sicer vedno le živela v svojem najožjem krogu, pa je zasledovala z razumevanjem vse javno življenje in ga tudi znala presojati po globokem gledanju, ki je takoj spoznala, kje je poštenost. Vsako leto je romala na božjo pot, čeprav drugače ni zapuščala doma. Saj vemo, da je sina (Jakoba) obiskala za časa šolanja samo trikrat v mestu. Njena ljubezen do otrok ni bila zunanje gosposka, pač pa so vsi otroci živo čutili njeno toplo ljubezen in njeno notranjo nežnost. Take so slovenske mame, nešolane kmečke matere, ki žive iz vere in vzgajajo svoje otroke v njej. Pri njih spoznamo, kje so neustavljivi studenci moči, ljubezni in žrtve.« (Slovenec, marec 1935). Tudi sin Jakob je ljubeče govoril o svoji materi. Nekaj mesecev pred svojo novo mašo je pisal materi za god: »Preljuba mati! Na predvečer Vašega godu je. Kaj naj Vam povem, kaj želim ljuba mati. Moje srce je na stežaj odprto, a ne najde ničesar na tem svetu, kar naj Vam da. Saj nas je divja vojska tako temeljito prepričala, da ni ničesar na tem svetu, kar bi moglo zadovoljiti nemirno človekovo srce... Želeč Vam torej ljuba mati vso srečo z obilnimi božjimi milostmi se Vam s prisrčnimi pozdravi priporočam v molitev Vaš hvaležni Jaka«.(Ljubljana, 16.1.1918)
Slika 2: začetek pisma, ki ga je pisal Jakob svoji mami za god dne 16.1.1918
Oče Jakob je imel brata Venceljna (Wenzel Scholar, O.S.B., 23.4.1876 – 29.10.1942), ki je bil duhovnik dominikanskega reda in je bil v misijonih v Ameriki v državi Illinois. Poleg zelo vernih staršev Jakoba in Antonije je tudi stric Vencelj spodbujal fante k verskemu, predvsem pa poštenemu življenju in obenem računal na to, da se nekdo od njih priključil njegovemu delu v misijonih v Ameriki. V pismu iz junija 1903 Vencelj piše svojemu bratu: »Sedaj pa k šoli. Moj nasvet je tale. Jaka ti imaš sam najboljšo skušnjo od mene kaj so šole. Ko bi bil jaz Ti bi dal enega za drugim malo v šole, čim več človek zna tim boljše za njega. Matevža bi ne odlašal več, on je dosti star za Škofjo Loko, čim starši bo tim slabše. Saj ni rečeno, da ravno Matevž mora naprej študirati, imaš še drugih in če se ne motim kar vidim na podobi boljših talentov. Matevž Ti sedaj ne more pomagati, dobro, daj ga v Loko, ko bo končal šole tam lahko vidiš če bo za naprej če ne. In če bi ne bil, ga lahko obdržiš doma za delo, med tem ko imaš druge v šolah. Da vsi ne bodo za šole je gotovo, da bi vsi bili za delo tudi ni res. Daj vsakemu priliko dokončati Loške šole in potem boš videl kako in kaj. Tisti ki bodo rajše ostali doma, vsaj ne bodo tako zabiti in jim bo zelo pomagalo v poznejšem življenju. To sam veš koliko so vaške šole vredne. Hodi par let v vaške šole, potem pa ne več, čez par let pozabi še to, kar se je naučil in revež je potem, posebno če ga vzamejo k vojakom. Sam veš, da je moja srčna želja imeti enega ali dva enkrat poleg mene na polju misijonskega dela, vendar tega jim ne vbijaj v glavo, da morajo sem priti, da morajo biti duhovni – menihi. Bog bo to storil brez Tebe, samo daj jim dobro katoliško vzgojo. Kam se obrniti v Loko to veš.« (pismo Jakobu Šolarju, starejšemu, junij, 1903). Fantje so opravljali osnovno šolsko izobrazbo prve dve leti v Dražgošah, nato pa v Škofji Loki. Matevž kot najstarejši je bil na začetku prve svetovne vojne vpoklican v vojsko in od leta 1915 ni bilo več nobenega sledu, kje, kdaj in kako je preminil v vojni. Jakob kot izredno talentiran in priden fant je hitro napredoval z znanjem v šolah doma in v tujini ter se odločil za študij bogoslovja v Ljubljani in pridobil duhovniški poklic. Stričevo željo je izpolnil najmlajši Janez, ki je odšel v Ameriko jeseni leta 1911 še kot mladenič po nižji osnovni šoli. Nadaljnje študije je opravil pri stricu v Ameriki. Predvidoma naj bi ponovil svojo novo mašo v Selcih v letu 1926. Kasneje je še nadaljeval študij v Ameriki na »The Catholic University of Amerika, Washington, D.C.« in nato deloval večino svojega časa v misijonu v Minnesoti.
Slika 3: Brat Janez, v misijonu v Ameriki, deloval v cerkvi sv. Elizabete, Duluth, Minnnesota
Le redko sta prišla tudi domov. Prav svečano je bilo, ko je Janez imel novo mašo tudi v Selcih, spremljal ga je stric Vencelj, novomašni pridigar pa mu je bil starejši brat Jakob. Brata Rok in Vencelj sta se izučila svojega poklica in ostala v vasi Rudno. Rok je živel z družino v svoji hiši v vasi Rudno, Vencelj pa je prevzel domačijo in jo upravljal do svoje smrti v letu 1973.
Slika 4: Slika pred domačo hišo, v sredini sedi Jakob Šolar, ob njem sta brat Vencelj in žena Tilka, za njim stoji brat Rok z ženo Milko in otroci.
Jakob je bil zelo navezan na domače in se je vedno rad vračal v Selško dolino, še posebno pa je bil navezan na Rudno in Dražgoše. Še v kasnejših letih je rad obiskal svoje kraje in si natanko ogledoval, kar je poznal še od prej, tako v pismu z dne 1.11.1965 piše svojemu bratu: »Zadnjič sem imel priložnost, da sem šel v dolino gledat novosti in jo ogledoval od Selc skozi Češnjico in Rudno do Dražgoš. Res, veliko se je predelalo ta čas, kar me ni bilo. Saj bi skoraj ne znal več domov. Kako, če je pa pri Johanovem logu dolga živa meja izginila, ki je prej cesto v vodo porivala in log tako ostro ločila od sveta za svojega gospodarja. Videl sem, da brv k Pavletu še zmeraj leži čez vodo,... V Dražgošah boste kmalu imeli slovesnost blagoslovitve. Silijo me, naj bi šel jaz gor, pa je z mojim srcem tako, da mi lahko sredi blagoslovitve odpove moč, kakor se včasih zgodi. Zato sem »cagov«. Tudi je vezanih na ta kraj toliko srčnih spominov, da bi me čustvo zvijalo in bi še teže govoril; vse to pa srce strašno muči in postavlja v nevarnost. Tako so me zdravniki poučili, zdi se mi iz skušnje prav, da jih poslušam.« V predhodnem pismu z dne 27.9.1965 pa piše: »upam, da bom le še enkrat letos prišel v dolino... Dražgoše bi res rad videl. Inženirja Kregar in Bitenc – ki sem ju 1946 prva pripeljal v Dražgoše – sta šla gledat, kaj sta naredila tam pod goro, in sta mi zelo zadovoljna pripovedovala, da bo cerkvica res lepa, ko bo čisto dokončana. Prostor se že vidi in je kar lep.«
Franc Pfajfar
