Preskoči na vsebino


Janez Evangelist Krek - 6. del

Krek – teolog, duhovnik

Krek duhovniško službo razlaga: »Za ljudstvo je duhovnik, ne zase, ne za svoj stan«. (Slovenec, 1892, št. 288). To je tudi dobesedno izvajal z vsem svojim početjem, pa naj to gre za strogo duhovniška opravila ali politično udejstvovanje, vedno in povsod je bil predan svojemu osnovnemu duhovniškemu poslanstvu, ‐ življenje in delo za sočloveka. Ko je bil še študent teologije, je sanjal o delu na neki gorski župniji, v mislih je imel Sv. Lenart, a seveda škof Missia je v njem videl potencial, talente in taki ljudje morajo imeti drugačen delokrog, da bi njegove talente pravilno zaposlili. Zato ga je škof poslal na nadaljnji študij na univerzo na Dunaj. Po vrnitvi iz študija je bil slabe tri mesece kaplan v Ribnici, nato vikar v stolnici v Ljubljani in še isto šolsko leto (1892) prevzel mesto predavatelja na teološki šoli v Ljubljani. Predaval je tomistično filozofijo v prvem in drugem letniku študija, ter osnovno bogoslovje samo v prvem letniku. V tretjem in četrtem letniku je razlagal narodno ekonomijo in sociologijo. Predavanja v letih 1902 – 1904 so študentje tudi stenografirali in so ohranjena v pisni obliki. Takratni študent Anton Komlanc Kreka opisuje: »Pri Kreku je pridigalo vse: obnašanje, obleka, pogled, beseda, ..Vse je reklo, naj človek živi po nekem idealu.. Ni mu bilo, da bi mu stregli, .. odpoved osebne časti, odpoved osebnemu imetju, odpoved osebni ugodnosti. Za nas mlade ljudi je to veliko pomenilo.« (V.Brumen, Srce v sredini, str. 275).  Kot predavatelj se ni omejil samo na predpisano snov, ampak, kar je videl, da nam je potrebno. Pojasnjeval je slikovito, z dogodkom ali z nazornim primerom... Druga posebnost so bili izreki. Predavanje so prepletali klasično izrečeni stavki. Veliko je bilo idej, za katere bi rad, da bi goreli. ...« (isto, str. 276). Tudi Komlanec pripoveduje, kako je Krek imel sposobnost spremljati več stvari sočasno. Navaja primer kako  je  tovariš  imel  izpit  oziroma  reklo  se  je  predstavitev  disputacije.  »Tovariš,  ki  je  imel  predstavitev disputacije in njen zagovor, se je usedel za kateder namesto Kreka. Ostali študentje so čakali, da planejo nanj z ugovori in vprašanji. Dva študenta sta bila na to še posebej pripravljena...Ob neki taki priliki se je Krek usedel k meni in sva se pogovarjala o drugih stvareh, kot da ga vse ostalo nič ne briga. Ob koncu pogovora pa je vse vedel, kaj je govoril oni za katedrom in kako so ga napadali ostali. Študentu za katedrom je na koncu priskočil v pomoč ... Pomagal mu je odgovoriti na neodgovorjene reči, kot da bi ves čas spremljal.« (isto str. 277). Vsako leto je zadnji letnik za zaključek študija imel srečanje na Sv. Joštu, kamor je redno prihajal tudi Krek. Tako kot je Krek imel skrben odnos do študentov, dijakov, tako enako je posvečal svojo pozornost do vseh ostalih, še posebej pa do preprostega človeka kmeta in delavca. Vse to je izraz njegovega duhovniškega poslanstva. In zato je lahko napisal kolegu Ivanu Kristanu: »Sedaj imam vsaj zase zavest, da nisem storil nobene podlosti, nič poniževalnega in ničesar, kar bi bilo naperjeno proti komurkoli« (iz poslednjih let Krekovega življenja, Čas XXII, 1928/29, 158). Če prebiramo Krekove spise, nam postane tudi jasno, kaj naj odgovorimo na mnenje tistih, ki pravijo, da je Krek premalo molil. Krek je rekel že kot bogoslovec (v povesti »Stara mati«), da je premišljevanje vernega srca — molitev. In tako premišljevanje so premnogi njegovi spisi, iz takih premišljevanj je črpal moč in pogum za svoje težko delo v poznejšem življenju, o katerem je rekel svoji teti Katri: »Teta, kadar vidite človeka, ko največ trpi, takrat se spomnite name!« (Pripovedovala Katarina Zajec, J.E.K, Izbrani spisi II). Na Prtovču je molil vsak večer naprej rožni venec. Župnik Mrkun je pripovedoval, da ga je dobil redno pri molitvi rožnega venca, če ga je kdaj še po večerji prišel kaj vprašati v njegovo spalnico. Vedno je skrb letela tudi domov, v domačo župnijo Selca. Tako imamo ohranjeno pismo, ki ga je poslal svojemu kolegu iz Dunaja: »Moj dragi! Na Dunaju 16.3.1890. Pri naši farni cerkvi (v Selcih) se prične danes misijon. Klinkowstrom in Abel (jezuita) ga bosta imela. Bog ve, kako bo. Ljudje so grozno potrebni verskega pouka. In tisti, ki niso popolnoma moralno uničeni, se ga tudi ne branijo. Društva katoliška in d o b r e pridige imajo zlasti sedaj dosti obiskovalcev. Seveda biti mora v resnici dobro, kar se podaja. Sicer beseda božja doni po praznih kotih kvečjemu na kakega mežnarja v stara kosmata ušesa. Ljudje niso tako slabi, le nevedni so in nedosledni.« (Pismo prijatelju župniku J.Hladnik) Skrivnost Krekovega delovanja izvira iz krščanstva in duhovništva, ker je iz tega črpal moč življenja in nesebičnega delovanja. Kako globoko je zajemal to moč, se vidi v zapisih postnih pridig iz leta 1906, ki jih je imel v stolnici v Ljubljani. Krščansko življenje je simpatija z drugimi, je sočutje. Ljudje sicer imamo simpatijo do tistih, ki so nam, kot rečemo, simpatični. Krščanska simpatija pa velja vsakemu človeku. Krek je pokazal to sočutje do človeka in, kot je zapisal razlagalec Svetega pisma o Jezusu, tudi on v vsakem odkril biser. Človeku je pokazal njegovo veličino in padli ter zavrženi človek se je spet dvignil ter z zaupanjem krenil naprej. Krek je Slovencem odkrival bisere in narod je šel za njim. To je sporočilo: ne izgubite vere v človeka in ne v Boga in življenje. (J.E.Krek, Juhant,  str. 19;)

Krek in Sv. Pismo ima posebno mesto v njegovem teološkem delu. Krek je bil nad študijem svetega pisma tako prevzet, da je celo predlagal, če bi smel nadaljevati študij svetega pisma. Celo škof Jeglič je kasneje prišel na misel, da bi predaval na bogoslovju tudi biblicum – sveto pismo. Ker pa je bil Krek takrat že tako vpet v družbeno politično delo, da mu to enostavno ni bilo več mogoče, zavedajoč se, da proučevanje svetega pisma zahteva celega človeka. A kljub temu je tudi na tem področju naredil veliko delo. Kot je znano, je po smrti dr. Fr. Lampeta, ki je pisal Zgodbe svetega pisma, to delo prevzel Krek, kljub veliki zasedenosti z drugimi deli, je redno spisal članke, ki je bilo nadaljevanje dela predhodnika. Prvi del Zgodb je izhajalo v snopičih od 1894 do 1901, drugi del pa od 1902 do 1912. Skupno je 27 knjig, ki so namenjene razumevanju svetega pisma za širše množice. Krek sam se je teološko zelo poglabljal v biblični vedi. Zato se je naučil tudi hebrejskega jezika, da je lahko prebiral tudi original svetega pisma in kot zaključek svojega študija na Dunaju je doktoriral z dizertacijo De spiritu et charactere s. Pauli apostoli (O duhu in značaju sv. apostola Paula). Gre za ogromno delo, ki ga je opravil Krek. Na njegove razlage in zgodbe se vračajo vsi kasnejši in sedanji proučevalci svetega pisma kot npr. dr. A. Snoj, dr. Franc Rozman.

Krek v družbeno političnem delu

Janez Ev. Krek je slovenski narod usmeril na pot pravičnosti in samozavesti ter mu postavil trdne temelje za gospodarski napredek in vsestranski razvoj. Najbolj je svoje moči posvetil najbolj potrebnim – preprostim delavcem in kmetom. Hotel je, da slovenski človek stoji na svojih lastnih nogah in ob vzajemni medsebojni pomoči na svoji zemlji zaživi polno življenje. Zato je s tako gorečnostjo ustanavljal zadruge, hranilnice in posojilnice ter vsakovrstne organizacije in društva.  Med ljudmi, posebno med mladino, je širil vsestransko izobrazbo, prosveto, delavnost, narodno zavest, medsebojno solidarnost, politično razgledanost – ob vsem tem pa na prvem mestu zdravo krščansko duhovnost. Krek je v sebi združeval kar več poklicev hkrati. Bil je duhovnik in teolog, filozof in znanstvenik, vzgojitelj in pisatelj, časnikar, prosvetar, gospodarstvenik, družboslovec in politik. Zaoral je na mnogih področjih, ponekod je oral prvo ledino.
Po stotih letih je zopet dozorel čas, da slovenski narod v samostojni slovenski državi zopet stopi na Krekova pota.

1.    Krek ‐  sociolog

Krek je globoko v sebi čutil svoje socialno poslanstvo. Najlepše besede, ki jih je izgovoril ali zapisal, so izhajale iz ljubezni do ljudstva in sočutja s trpečimi ljudmi. V ospredju vseh njegovih skrbi je bila misel, kako bi pomagal ljudstvu, kako bi ga gospodarsko osamosvojil, politično zedinil, kulturno dvignil, kako bi pogazil liberalizem, zaustavil pohod socialne demokracije in zagotovil zmago krščanskega socializma. Brez dvoma je tudi znanost visoko cenil, malokdo tako, a pri vsem znanstvenem delu so mu misli uhajale na polje živega življenja, kakšen pomen ima to ali ono vprašanje za življenje, za praktično delo, za socialne reforme.

Zanimiva je Krekova sodba o razmerju države do nravnosti. V zasebno življenje in ravnanje se država sama po sebi ne sme vtikati. Toda če je to zasebno življenje drugim v pohujšanje, ni družbeno naravnano, potem sme država poseči vmes, zakaj državljani imajo pravico do nravne integritete in država ima dolžnost, to pravico braniti. Zato država po pravici nastopa proti vsemu, kar žali javno nravnost.  Zato ima država zakone, predpise.

(npr. princip prisilne šole je napačen, ker brutalno omejuje pravico staršev glede vzgoje svojih otrok. Država ima pravico zahtevati, da otroci pridobijo osnovno izobrazbo, vendar mora obenem spoštovati pravico staršev, v katero šolo ga vpišejo.)

Mnogo truda je posvetil kmečkemu človeku. Svoj socialni čut do tega vprašanja je izlil v knjigi Črne bukve kmečkega stanu. Kakor se je boril za kmetovo osvoboditev izpod kapitalističnega jarma, ni bil nikakor za kakšno individualno svobodo. »Gorje kmečkemu stanu, ako ni vezan, ako je vsak kmet zase svoboden!« Kmetu je nujno potrebna stanovska organizacija. Sam ne more kljubovati kapitalizmu in največja nesreča je za kmeta, če sme svobodno zadolževati dom in prodati rodno zemljo…

(Dr.Aleš Ušeničnik, Dr. J.E. Krek sociolog, v: Čas, letnik XX, Ljubljana 1925/26, 99‐100, 107‐108, 115‐117).

Krek se je imel tudi sam za socialnega delavca. Kot tak naj bi reševal človeka, njegova socialna vprašanja, to je ozdravljati zlo in odpravljati težave, ki so nastajale v družbi. Proces industrializacije je spreminjal družbo, ki pa je poleg dobrih lastnosti, prinašal nove probleme. Konec 19. stoletja je bil delavski razred še številčno majhen. Razen železničarjev, idrijskih in trboveljskih rudarjev niti ni še bilo pravega ugleda. Nastajali pa so že razni poskusi organiziranja branjenja svojih pravic. Tukaj nastopi Krek, ki je začel povezovati delavske skupine. Krek se je v času študija na Dunaju seznanil z delom dunajskega krščanskega gibanja in je imel znanje in veliko voljo, ter organizacijsko sposobnost. Prva delavska organizacija je nastala 1893 v Idriji, naslednje leto že v Zagorju in Ljubljani. Kot rečeno, je Krek imel veliko sposobnost  za organizacijo in navduševanja ljudi za dobre ideje. V Ljubljani je  delavsko  društvo  nastalo  tako, da  je  skupino  moških  po  maši  pred  cerkvijo  na  Šmarni gori  v pogovoru navduševal za svoj delavski program. Delavci so bili navdušeni, da bi pa stvar bolje predelali, so se ustavili še v gostilni pri Žibertu na Brodu pod Šmarno goro in tako je bila skupina sklenjena. Naslednji dan je prišlo k njemu v stanovanje čez sto pristašev in kmalu nato je bilo ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo (28.7.1894). Krek je bil predsednik društva. Še isto leto se je ustanovilo Katoliško društvo za delavke. Krek je začel izdajati list Glasnik kot glasilo krščansko socialnega delavstva. Sledilo je ustanavljanje delavskih društev po vsej Sloveniji. Leta 1897 se je preimenoval v Slovenska krščanska socialna delavska zveza (SKSDZ). Na drugem slovenskem katoliškem shodu v septembru 1900 je bil sprejet podroben slovenski krščanski socialni program. Že pred tem za se je ustanovilo znano Podporno društvo delavcev in delavk tobačne tovarne v Ljubljani in strokovna organizacija papirniških delavcev v Vevčah. V zvezi s to organizacijo društev je imel Krek nešteto predavanj, po neki oceni preko 300, da je delavcem razlagal socialni program. Prirejali so se shodi – prva leta so bili vsako nedeljo, izobraževalne tečaje ipd., kar je Kreku dalo veliko dela. V tem gibanju so se večkrat povezovali tudi s socialnimi demokrati, ker so imeli skupen cilj, to je boriti se za demokratizacijo uprave in splošno volilno pravico. Delavsko gibanje in društva naj bi bila nepolitična organizacija, medtem ko je to delo na političnem polju vodila Katoliška narodna stranka (KNS). V tem se je delo s politiko prepletalo, a osnovna nota je socialno delo. Tudi, ko je prihajalo do navskrižja mnenj in stališč z drugimi strankami, je Krek imel vedno jasna stališča. Krek je imel glede socialnih vprašanj zelo jasno pot, ki jo je poglabljal z branjem svetega pisma, Tomaža Akvinskega Summa ter tudi iz Maxovega kapitala. To so tri knjige, ki jih je vedno imel na delovni mizi. O Marxovih teorijah je imel tudi velikokrat predavanje, da bi ljudje lažje razumeli npr. predavanje v delavskem društvu v Preski 11.11.1906 »o Karlu Marxu, o njegovih načelih in njihovem razvoju v današnjih dneh«.(V.Brumen, Srce v sredini, str. 57). Krekovo delo je zelo prepleteno z njegovim duhovniškim, socialnim in pedagoško znanstvenim delom. Na primer, na roženvensko nedeljo 6.10.1901 je v Dravljah v cerkvi pridigal o rožnem vencu in njegovem pomenu, zunaj cerkve po maši pa je imel govor o važnosti delavskega združenja in o delavskih stanovanjih. Urnik predavanj, govorov je bil zelo natrpan in sicer so bili dnevi, ko je imel tudi po tri govore na dan v različnih krajih.

Posebno poglavje Krekovega dela so prizadevanja, da bi pomagal delavcem  do lastnih stanovanj. O tem se je predhodno  že seznanil kako to deluje v Nemčiji. Uspelo mu je ustanoviti podobno društvo tudi na Kranjskem, in sicer 25.4.1898 je bilo ustanovljeno Slovensko delavsko stavbno društvo. Tako so nastala naselja v Novem Vodmatu, v Rožni dolini...

Ko je nastopila prva svetovna vojna, so nastale težave z živili. Tudi tukaj se je izkazal Krek, ko je preko Gospodarske zadruge začel trgovati z živili, kajti nastopila je vedno večja lakota. Ta skrb ga je pripeljala celo do kršitve nekaterih zakonov, a je naletel na sodnika, ki mu je svetoval in ga opozarjal na zakonske predpise. Še posebej se je izkazal pri oskrbi primorskih beguncev.  J. Abram Trentar je o tem zapisal: »Komaj so begunci došli v Ljubljano, jih je Krek sprejel odprtimi rokami in solzami v očeh. Gospodarska zveza jim je po njegovem naročilu darovala dva vola. Izdal je tudi poziv na Ljubljančane, naj prispevajo... Sam je obiskoval begunjska taborišča... odprl je Posredovalnico za begunce… imel je dva urada, za Slovence in za Italijane. Obema je bil dr. Krek pokrovitelj in oče... »(Trentar, Dr. J.E.Krek, Gorica 1928, str. 61‐64)

Ta socialni čut se kaže tudi v vseh drugih njegovih aktivnostih kot je še v nadaljevanju opisano: zadružništvo, izobraževanje, pisateljevanje, ... Prav zato se ima tudi sam Krek bolj za socialnega delavca kot za politika, čeprav jasne razmejitve med enim in drugim ni in jo je težko postaviti. Oboje je javno delo, ki se je pri Kreku izkazovala kot skrb za človeka in svoj narod v vseh pogledih za duhovno in gospodarsko rast.

V Sloveniji je bila v 19. stoletju nekoliko drugačna družbena situacija.  Pomembni so bili veliki narodi Francije, Italije, Nemčije, kjer so bile znane revolucije v letih 1789 in 1848. Slovenci smo bili pod Avstro‐Ogrsko oblastjo še brez pravega meščanstva in svojega plemstva. Zato je bil razvoj slovenskega krščansko socialno gibanje nekaj posebnega v takratni Evropi. Nemški zgodovinar G. Gundlach o takratnem stanju v Sloveniji poudarja, da je bila krščanska demokracija socialno, ne pa politično gibanje.(Glej G. Gundlach, Cristliche Demokratie, Stimmen der Zeit 153 (1953/54) 252‐256.) Istočasno pa Hans Maier ugotavlja, da je sveti sedež odklanjal vsako politično udejstvovanje katoličanov zaradi neprijetnih izkušenj katoliške Cerkve s francosko revolucijo. Takrat so škofje morali redno poročati o političnem stanju v njihovih škofijah, predvsem pa o političnem delu duhovnikov, ki je bilo praktično prepovedano. Znano je, kako je škof Jeglič l. 1904 poročal papežu o našem posebnem položaju in tudi potrdil delo takratno najbolj aktivnega duhovnika na socialno političnem področju dr. Kreka. Na predlog škofa  Jegliča  je  ob  tej  priliki  papež  Pij  X.  Kreka  odlikoval  za  hišnega  prelata,  kar pa  je  Krek  zaradi  svoje skromnosti odklonil. Škofu Jegliču to sicer ni bilo čisto po volji, ampak je sprejel, kajti Krek je smatral, da mu obleka v rdečem ne bo pomagala pri njegovem delu, pri njegovem stiku s preprostimi ljudmi. »Ljudje se ne bodo več preprosto in sproščeno pogovarjali z menoj.« Tudi to je dokaz njegove preprostosti, ponižnosti, a obenem dokaz veličine človeka.

Mitja Slane v delu Pomen Krekovega prosvetnega dela (J.E.Krek, Juhant, str. 86 – 93) navaja po naslednjih točkah:

‐ Osrednje mesto v slovenskem krščansko socialnem gibanju zavzema zadružništvo, ki pa ni samo omejeno na Slovenijo, ampak tudi v Istro in Dalmacijo. Največ zaslug pri tem ima Krek, s podporo takratnega škofa Jegliča, ter načelnika SLS I. Šuštaršiča.

‐ Na pobudo Šuštaršiča in Kreka sta bili v jeseni leta 1894 ustanovljeni prvi kreditni zadrugi v Trnovem pri Ilirski

Bistrici in v Dobrepolju.

‐ Decembra 1895 je ustanovljena Zveza kranjskih posojilnic in marca 1898 Gospodarska zveza. Nato sta se v juliju  1900  združili  v  enotno  Gospodarsko  zvezo  za  Kranjsko,  Štajersko,  Koroško,  Goriško  in  Istro.  Prvi predsednik je bil Šuštaršič, a je po enem letu mesto prepustil Kreku, ki je bil predsednik vse do svoje smrti. Decembra 1903 se je Zveza razdelila na Gospodarsko zvezo in Zadružno zvezo. Zadružna zveza se je hitro širila, npr. l. 1912 je štela 575 zadrug s približno 138.000 člani. Skupni znesek vseh hranilnih vlog je bil cca 212 milijonov kron. Za Kreka je zadružništvo na prvem mestu, kot piše prijatelju Petru Bohincu: »Temelj po moji zamisli in skušnji je edino pravi: materialno urediti kmeta predvsem, ker koder priganja lakota, tam ni mesta niti idealom niti moraliziranju. Posojilnice in njihova organizacija, kmečke zadruge… so prava točka v programu«.

‐ Krek je imel vodilno vlogo pri nastajanju krščansko socialne organizacije na Slovenskem. V juliju 1894 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo krščansko socialno delavsko društvo. To pa ni vsebovalo samo političnega gibanja, ampak tudi vzgojno izobraževalne naloge. Leta 1900 je vodstvo prevzel Krek in izvedel nekaj sprememb. Leta

1902 se je preimenoval v Slovensko krščansko socialno zvezo, ki je pokrivala predvsem delovanje na področju vzgoje in izobraževanja, politično socialni del pa so prevzela strokovna društva. Število delavskih društev je bilo tik pred prvo svetovno vojno 462 in je vsebovalo preko 40.000 članov. Če k temu prištejemo še 140.000 članov zadružnih organizacij, potem število presega 180.000 članov.

‐ Poleg socialnega vprašanja je bilo pomembno tudi narodno vprašanje. Tudi tukaj se je Krek ogromno prizadeval.  Pisal  je  pesmi,  povesti,  zgodbe,  …  Krek  je  videl  tri  rešitve:  1)  Pravice  izvirajo  iz  dolžnosti  (ne obratno). »Dolžnosti, iz katerih izvirajo pravice, pa ni in ne more biti, če bi bil človek neodvisno bitje« (J.E.K. Socializem, Ljubljana, 1925, 34). 2) Cilj naroda in družbe je skupno dobro, »s tem, da izvršujemo svoje nravne dolžnosti  do  naroda,  delujemo  za  skupni  smoter«  (isto  tam).  Krek  odklanja  nacionalizem  in  se  je  vedno zavzemal za sožitje vseh narodov. 3) Država je krivična, če zakoni ne izhajajo iz naravnega reda. Ker sta vladala samovolja in nasilje, zatiranje in neenakopravnost,.. zato bi moralo naravno pravo postati temelj pravnega reda, saj bi le na ta način lahko zopet vzpostavili normalne pravne odnose.

‐ V zadnjih letih se je Krek v nekih točkah zelo približal liberalcem, celo predavanja je imel pri njih, predvsem v skupni točki pri vključitvi Slovencev v novo državno tvorbo – Jugoslavijo. Odločitev Slovencev za Jugoslavijo je bila v tistem času odraz zgodovinske nuje, ne pa svobodne izbire (Glej V. Melik, Krekov simpozij v Rimu, Celje, 1992, 228). Danes smo Slovenci v drugačni situaciji kot pred sto leti. Svoboda in neodvisnost nista več temi političnega gibanja, danes imamo še vedno problem z nastajanjem mlade države s preveč političnimi strankami in neučinkovitim vodenjem na mnogih področjih v politiki in gospodarstvu. Danes bi zopet potrebovali nekega »Kreka«, sposobnega, poštenega, nesebičnega, a primernega današnjemu času in razmeram.

2.    Krek – zadružnik

Krek ni izumitelj niti prvi ustanovitelj zadrug, ampak je s svojim delom prinesel pravi razmah zadružništvu. Prve zadruge sta ustanavljala brata Vošnjak. Prve zadruge so bile ustanovljene l. 1872 v Ljutomeru, Postojni in Kranju, nato so sledile še druge. Vošnjakove zadruge so bile po zamisli in strategiji H. Schulze Delitscha. Prva Krekova zadruga pa je bila ustanovljena poleti 1894 v Ljubljani. Krekove zadruge so sledile strategijo in zamisli Fr. W. Raiffeisen, od tod tudi izhaja udomačeno ime teh zadrug rajfajznovka. Krek je prinesel v zadružništvo pravo poživitev in velik razmah, kar potrjujejo tudi številke zadrug. V letih od 1872 do 1893 je bilo na Kranjskem ustanovljenih 30 zadrug, od leta 1894 do 1912 pa je nastalo 567 zadrug  (A. Kralj, 33, str. 76).

Da razumemo, kako pomembne so bile zadruge, moramo razumeti takratni gospodarski položaj kmeta. Smoter prvih zadrug in hranilnic je bil, da z zbranim denarjem podpirajo dvig slovenske industrije, trgovine in obrti, da ustvarijo gospodarsko neodvisnost nastajajoče slovenske buržoazije od nemškega kapitala. Ni pa bil smoter, da bi s cenenimi posojili pomagali propadajočemu kmetu. Nastajajoča slovenska buržoazija se je hotela s pomočjo hranilnic gospodarsko in politično okrepiti. Za kmeta so bili ti krediti predragi. Enako so bili oderuški krediti vaških mogotcev in bogatih kmetov. Bremena za premnoge kmete so bili preveliki, zato je v letih 1868 do 1892 propadlo na dražbi 10.190 kmetij (J.Mal, 27, str.1059). Večina teh ljudi se je odselila v Ameriko ali Vestfalijo‐ Nemčijo Hrvaško, Bosno, Egipt,... kjer so opravljali težaška dela v rudnikih, industriji,... Zato je nastal tudi problem izseljencev, zdomcev, saj je bilo ob koncu 19. stoletja preko 300.000 slovenskih izseljencev.

Razmah zadružništva na Slovenskem je vsekakor Krekova zasluga, ki je bil v tistem začetnem času tudi državni poslanec na Dunaju. Ob priliki otvoritve prve rajfajznovke l. 1894 je imel govor Krek. Naslednje leto se je ustanovila »Zveza kranjskih hranilnic«, kjer je bil Krek tajnik. Le ta se je v letu 1898 reorganizirala in je nastala »Gospodarska zveza«, ki pa se je 19.7.1900 zopet razdružila na »Gospodarsko zvezo« in na »Zvezo kranjskih hranilnic«. Predsednik je bil dr. Iv. Šušterič, v odboru pa je deloval tudi Krek. Podpredsednik je bil Josip Jeglič, ravnatelj gimnazije, sicer brat škofa Jegliča. V sklopu zveze je Krek deloval v odboru za ustanovitev lesne in izvozne zadruge. V zvezi na to temo je bilo kasneje izvedeno več izobraževanj oz. predavanj, kjer je sodeloval tudi Krek. Predsednik Šuštarič je zaradi velike odsotnosti odstopil in je na njegovo mesto je bil soglasno izvoljen Krek, dne 29.12.1902 in je na tem položaju ostal vse do svoje smrti.

Gospodarska zveza je v tem času postala tudi članica Splošne zveze gospodarskih zadrug v Avstriji, ki je sedaj združevala že devet zvez z 2008 zadrugami. V letu 1903 je Gospodarska zveza uredila osrednjo blagajno za medsebojni denarni promet. Vloga blagajne je bila varčevanje in kreditiranje članov. Konec leta 1902 je imela Gospodarska zveza 1656 članov, med temi je 186 zadrug. Izšel je nov zadružni revizijski zakon (27.6.1903), ki je bil bolj jasen in zavezujoč z določili o obsegu in načinu revizije. Dne, 10.12.1903 je bila Gospodarski zvezi podeljena revizijska pravica in ob tem se je tudi preimenovala v »Zadružno zvezo«. Članice so bile lahko le zadruge in ne fizične osebe. Okoliš delovanja Zadružne zveze je obsegal Kranjsko, Koroško, Štajersko, Trst, Istro in Dalmacijo (v Gorici so imeli svojo zvezo). Krek si je zelo prizadeval, da bi ustanovili vse jugoslovansko zadržno zvezo, vendar v tem ni uspel, čeprav je imel z vsemi sorodnimi zvezami na Hrvaškem in Srbiji dobre zveze, prijatelje, pristaše. To potrjuje tudi Slovenec 21.8.1906 št. 190, ki omenja prisotnost »zastopnikov iz hrvaških zadrug in iz Srbije, češ uresničuje se beseda nad nami – Od Triglava do Balkana«. (S.1906,str. 59,60). Za vsa pomembnejša delovna mesta so se organizirali tečaji, kjer so se slušatelji seznanili o raznih zakonih in določbah v zvezi z zadružništvom ter o knjigovodstvu. Na koncu predavanj je vsakdo imel izpit pri Kreku. Po vsej naši zemlji je Krek imel veliko shodov, predavanj in je znal združevati »dulce et utile« (prijetno s koristnim) ter je širil zadružno misel ne le na gospodarskih in podobnih shodih, temveč tudi v izobraževalnih društvih. Vedel je, da nam vsa kultura ne bo nič pomagala, če si ne bomo ustvarili tudi trdnega gospodarskega temelja. Znano je njegovo stališče »izobrazba brez zadružništva je pri nas prazna« (GL str. 54, str 61). Krek je bil aktiven tudi pri ustanavljanju zvez mlekarskih zadrug, čeprav bi raje videl, da bi se tudi to odvijalo v sklopu zadruge ali pa kmečke zadruge.

Zadružna  zveza  je  pospeševala  varčevanje  denarnih  sredstev  in  iz  tega  obdobja  poznamo  »čebelice«  in »domače hranilnike«. Prve so bile manjše hranilnice v društvih, ki so sprejemale najmanjše vsotice od svojih članov ter jih potem nalagale na skupno knjižico v domačo hranilnico. Krek je to zelo spodbujal v svojih rednih uvodnih člankih v Domoljubu.

V letu 1904 je bilo že 224 zadrug. Razvoj zadrug se je širil v različnih dejavnostih in tako je l.1910: 543 kreditnih, 56 konzumnih, 274 kmetijskih in 29 obrtniških zadrug. Delo je bilo oteženo zaradi neznanja preprostih ljudi in nezaupanja v nove organizacije, zato so se vrstila razna predavanja. G. Granda navaja primer iz šmarješke fare, kako je imela največ denarja največja reva v vasi, ki je celo k nedeljski maši hodila bosa, da ne bi obrabila čevljev; a največji jemalec kreditov, je po smrti bosonoge varčevalke kupil njeno hišo z vrtom. Ta je bil kmet, ki je veljal za najtrdnejšega v vasi.  Prva svetovna vojna je v marsičem spremenila smeri razvoja, a vendar je Krek zapustil ogromno dediščino (Juhant, J.E.Krek, str. 83). Tudi danes bi potrebovali nekega Kreka, ki bi bil sposoben analizirati in organizirati ljudske množice kmetov in delavcev proti brezpravnosti, klienteli liberalizma, ki s svojimi nečloveškimi, nemoralnimi posegi uničuje malega človeka. Krek je bil v tem veličina, bil je predvsem človek, človek za vsakogar, predvsem pa za ljudi v stiski.

3.     Krek ‐ politik

Pri 32. letih starosti je bil Krek že izvoljen za poslanca v državnem zboru, to je od 1897 do 1900. Zopet se je vračal na Dunaj na delo v parlament in to ga je na nek način odvračalo od vseh drugih nalog med ljudmi doma. Nato je nadaljeval kot kranjski deželni poslanec  vseskozi od leta 1901 do svoje smrti 1917, medtem pa je bil zopet državni poslanec leta 1907. Njegov sodobnik in obenem tudi državni poslanec Fran Šuklje, pravi o Kreku, da » v parlamentu na Dunaju ni bilo boljšega govornika od Kreka oziroma z njim bi se lahko primerjala le češki poslanec  dr.  Tomaž  G.  Masaryk,  kasnejši  predsednik  prve  Češkoslovaške  republike  in  avstrijski  poslanec dr.Viktor Adler« (I. Dolenc, Izbrani spisi I, str. 563). Poljski poslanec dr. Halban pa pravi o Kreku, da ima najlepše spomine na parlament in Kreka, saj je privlačil in osvajal zaradi svoje neposrednosti, bistroumnosti in razgledanosti v temeljih družbeno‐političnih vprašanj ne le na Slovenskem, ampak tudi vseh ostalih Slovanov in ostalih narodov monarhije. Krek je pripravljal pobude ali posegal v odločilne razprave.  Zavzeto se je zavzemal za splošno volilno pravico, o narodnostnih vprašanjih, bistveno je prispeval k obdelavi zakona o kartelih in trustih ter že takrat postavil vprašanje ločitev Cerkve od države. Ta ločitev države od vere pomeni, da imata vsaka svojo pristojnost, ne pa da se država vmeša v cerkvene zadeva. Ker pa je dobro poznal pomen vere pri reševanju človekovih osebnih in družbenih stisk, se je seveda zavzemal za katolištvo na Slovenskem, ker je v tem videl rešitev na katoliški ali če hočete univerzalni – vesoljni ideji.

Krek je bil zelo vpliven tudi v deželnem zboru kot kranjski poslanec. Bil je eden glavnih pri izglasovanju nezaupnice deželnemu predsedniku nemškutarju Viktorju Heinu, zagrizenemu nasprotniku Slovencev, ker ni hotel upoštevati zahtev po poslovanju v slovenskem jeziku.

Krekova značilnost v družbeno političnem delovanju je poštenost. On ni delal razlik med narodi in stanovi, zatirani in zapostavljeni so mu bili pri srcu in postal je njihov glasnik v družbenih forumih. To se je posebej pokazalo na shodih in zborovanjih, kjer je Krekova beseda privabila množice, njegovi govori so vlivali novo upanje, navdajali ljudi s ponosom in jih znova usmeril k delovanju. Obljube niso bile prazne, saj je spodbujal k delovanju in osvajanju družbenega prostora, saj je imel velik smisel za organizacijo. Takšno delo, poštenost in brezkompromisnost sta rojevala tudi sovražnike, predvsem v liberalnih vrstah in pri nemškutarjih. Manj trenja je bilo s socialdemokrati, ki so Kreka spoštovali in včasih celo sodelovali z njim v prizadevanju za delavske pravice (Juhant,J.E.Krek, str. 105). Krek je bil brezkompromisen v boju za pravice zatiranih ljudi in zato ni maral liberalizma, ki hoče svobodo nekaterih na račun sužnosti in zatiranja mnogih. Krek v parlamentu ni bil samo poslanec, ampak je pomagal tudi ostalim poslancem, da so se dobro pripravili, rad je svetoval, katero gradivo naj  uporabijo  ipd.  Sicer  je  bil  v  političnih  in  klubskih  zadevah  s  poslanci  precej  strog  in  discipliniran.  V razmišljanju je bil izredno prožen, impulziven, vedno iniciativen, poln novih idej in predlogov (V.Brumen, Srce v sredini, str.97).

Od 1901 do 1908 je bil Krek prvi mandat v deželnem zboru. V tem času je bojeval boj med nemško‐liberalno vladno večino in katoliško narodno opozicijo. Borba za pravice uporabe slovenskega jezika je bila ena od glavnih nalog. Naj omenim še to, da je na prvem zasedanju zbora Krek govoril o Schweglovem predlogu, ki se je tikalo ceste skozi Selško dolino (isto. Str. 101). V celotnem obdobju dela v državnem zboru v tem in naslednjih mandatih in vse do njegove smrti ni mogoče na kratko opisati, o tem je sicer veliko zapisanega. Iskal je tudi sodelavce v politiki, ki bodo podpirali njegovo stranko in ideje. Tukaj naj samo omenim, da je pomagal pri kandidaturi selškega župana Demšarja za poslanca v deželni zbor in bil tudi izvoljen. Terseglav pravi: »Krek je bil globok mislec...sociolog... je najgloblje posegel v naše javno življenje tudi kot politik« (isto, str. 176).

Krek je vedel, da je treba vse družbeno‐politično delovanje povezati v vsenarodno gibanje. Pomemben dosežek je izglasovana splošna pravica v monarhiji l. 1907. Sodelovanje poslancev Slovencev, Hrvatov, Srbov v Jugoslovanskem klubu, da bi se uredila trialistična ureditev, to pomeni poleg avstrijske in madžarske enote nastala tudi slovanska. S časom je dozorevala ideja o samostojni državi južnih Slovanov, a pri tem so morali v klubu delovati zelo previdno. Posebej je to veljalo za slovenske politike, kajti v vladi na Dunaju niso bili v nobenem smislu naklonjeni do kakšnih sprememb, še manj do odcepitev. To potrjuje izjava predsednika vlade Seidlerja (4.5.1918): »da sicer ne ve, ali se bo ustvarila jugoslovanska država, kar da ni izključeno. Vendar tudi morebitna Jugoslavija v okviru habsburške monarhije na noben način ne bo obsegala slovenskega ozemlja, ki leži  na  poti  do  Adrije,  in  ki  je  v  tesni  zvezi  z  nemškim  jezikovnim  ozemljem«  (J.Mal,27,  str.  1118,  prim. V.Brumen,  srce  v  sredini,  str.  93).  Dogodki  med  vojno  so  prehitevali  in  nastala  je  majniška  deklaracija, objavljena v parlamentu na Dunaju dne, 30.5.1917, za katero lahko rečemo, da je idejni oče Krek. V delu za deklaracijo in za uveljavitev deklaracijskega gibanja je Krek napel še zadnje moči in potoval po slovenskih in hrvaških krajih do Bosne in Dalmacije, da bi še enkrat dvignil narode in jih vzravnal v narodni samobitnosti. Žal pa je ob tem sam, bolehen, omahnil kot Mojzes pred obljubljeno deželo in narod je pogrešal njegovo odločno zavzetost in neposrednost pri ustanavljanju nove države. Na poti domov se je zatekel k počitku pri svojem prijatelju župniku Ludviku Bajcu v Šentjanžu na Dolenjskem, kjer je dne, 8.10.1917 umrl. Umrl je zaradi srčne kapi, izmučen in utrujen, sicer pa je bil do zadnjega razpoložen, saj je menda še četrt ure pred smrtjo prepeval. Pokopan je na Žalah, pri sv. Križu, v Ljubljani. Narod, ki ima take može / žene, ima tudi bodočnost.

Franc Pfajfar

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF