Preskoči na vsebino


Janez Evangelist Krek - 3. del

Družina Krekovih

Otroci so preživljali otroštvo z družino in z vrstniki v Selcih. Brat Alojzij je kot desetletni otrok umrl v »Štoku« v  Selcih leta 1881 za kozami, tudi brat Ignac je umrl leta 1900 pri 25 letih. Sestra Zofka (r. 1867) se je poročila s posestnikom Šubicem iz Gorenje vasi (umrla l. 1922); sestra Amalija (r. 1873), poročena (1902) s posestnikom in krčmarjem Francetom Prelesnikom iz Reteč pri Škofji Loki (umrla 1921). Ta je tudi tista, ki jo opisuje Finžgar v svojih spominih. Sestra Cilka je ostala sama, sicer zelo podjetna ženska. Po smrti mame je podedovala Štok, ki ga je pa kmalu prodala in kupila hišo v Ljubljani, kjer je bil tudi Janezov dom.  Bratu Janezu je gospodinjila in skrbela zanj za njegovo urejenost, a jo ni ravno veliko upošteval, ker je bil glede oblačenja skromen kot sicer za sebe ni bil zahteven. Cilka je zanj skrbela vse do njegove smrti. Sestra Cilka je umrla v Ljubljani tik pred drugo svetovno vojno. Krekova družina je vedno živela skromno in vedno so imeli stik z ljudmi pomoči potrebnih, kar je zagotovo na svoj način vplivalo na življenjski slog in delovanje Janeza. Tako je Janez kot najstarejši od otrok, brez očeta in ob materini skrbi za družino, po svojih močeh pomagal pri domačih opravilih, trgovini, a ostal še vedno vedrega, razigranega značaja, s smislom za igre in humor. Takega ga opisujejo njegovi sonarodnjaki.

Hišo »v Štoku« je vedno Krek smatral za svoj pravi dom, kjer je preživljal mladost in nato tudi vsake počitnice in prosti čas, vse do materine smrti l.1903. Selško dolino je tako cenil, da je rekel, »da ji ne more s svojim delom nikdar povrniti tega, kar mu je bila dala«. V Selcih se je tako udomačil, da je povsem prevzel tudi selško govorico in jezikovne posebnosti. Tudi v pismih najdemo selške izraze; npr. »blez« ‐  to pomeni menda.

Kako je bilo njegovo srce navezano na Selca, omenja tudi v raznih pismih prijateljem. Naj navedem en primer: »Dragi Nepomuče, 2.10.1888 pismo iz Avguštineja iz Dunaja: Učenja bo dovolj, treba bo pozabiti za leto dni na mila mi Selca, koder sem letos kaplanoval. — Vse sem že skusil. Spovednice, trdi les že precej, prižnico tudi vsako nedeljo in praznik, obhajila tudi! Na Dunaju bom tudi pomagal spovedovati, kakor tudi druga opravila po potrebi....«

Z materino smrtjo je Krek izgubil svoj dom v Selcih. Ni ga več tako vabilo v Štok in šumeči potoček Sevnica, ki mu je žuborel pod oknom: preveč je pogrešal mati in vse ostale duše v hiši. Ob materini smrti je spisal pesem »Mati«:

Ljubi sveti Miklavž,
S cerkvico nad Soro,
preko Golice raz goro,  
pridi, brž pridi v podporo,
vernih brodarjev svetnik!

Ljubi sveti Miklavž:
čolnič odpravljamo z dom,
čolnič, ki v večnost poroma,
več se ne vrne do doma ...
v prsih nam poka srce.   

Ljubi sveti Miklavž,
solza obupno pekoča,  
žalost moreča in žgoča
v vzdihih ti prošnjo naroča:
sprejmi naš čolnič na pot!

Ljubi sveti Miklavž,  
smrtnega sila viharja
burno ob čolnič udarja –
bodi mi ti za krmarja,  
v pristan ga vodi zvesto!

Ljubi sveti Miklavž,
takega čolniča vali
smrtni še niso obdali
in ga tja v večnost peljali:
Matere duše je v njem.

Ljubi sveti Miklavž,
vodi iz ječe telesa
gori jo v sveta nebesa...
Z Bogom! Oh, ura slovesa.
Toda – saj pojdem za njo!

(Sovran, Dom in svet XVI, 1903, str. 372; opomba, Sovran je Krekov psevodomim)

O materi je še veliko njegovih pesmi in pripovedi, tako je tudi npr. spomladi leta 1907 na Dunaju v govoru na sestanku dunajskih katoliških slovanskih društev rekel, da je bil to najbridkejši udarec, ki ga je bil kdaj zadel, in da je iskal takrat razvedrila na jugu pri prijatelju škofu Mahniču na Krku. Na ta obisk se nanaša ena izmed najlepših Krekovih pesmi: Bršljana (Dom in svet 1903).

Videl sem tebe, oj morje jadransko,
slišal šumenje sem tvojih valov,
sanjal o domu na tvojih otokih,
zibal v šepetu se tvojih vetrov.

Solnce žarilo mi mlado je lice,
cvetje dehtelo mi z redkih ograd,
živo se zdelo mi golo skalovje,
ko je sijala nanj tvoja pomlad.

Pomnim te: toda spomini bledijo,
živo mi eden le v srcu blesti:
brst, opleteni z zelenim bršljanom,
tebe zro vedno moje oči!

Z brstom kvarnerskega Krasa se merim:
v tleh sva enaka: tla skalna obeh;
eno okrožje: valovje šumeče,
nekaj i cvetja v zelenih vrteh.

Brst moj kvarnerski, z bršljanom poviti,
v tvojem spominu rose mi oči:
vse je — skalovje, valovje in cvetje,
toda bršljana, bršljana pa ni!

Dobro leto pozneje ga že vidimo na počitnicah na Prtovču, na 1014 m visoko ležeči gorski vasici pod Ratitovcem. Tja je zahajal na oddih 11 let: do jeseni 1914, dokler mu tega ni branila bolezen. Več o tem spodaj – Krek na počitnicah. »Štok« je bil postal prazen. Od lastnice Cilke Krekove ga je kupila selška posojilnica, ki je zgradila na tem mestu ponosno stavbo Selškega doma. Ko pa se je na tej stavbi dne 27.8.1922 odkrila Krekova spominska plošča, se je Selški dom preimenoval v Krekov dom, ki še danes stoji. Napis na plošči se glasi:

Dr . J a n e z  E v . K r e k 1865—1917.

Spomin na Te nikdar ne bo se zgubil,
še pozni rod k hvaležnosti bo vabil.
Pri nas držimo, kar je kdo obljubil:
naš dom nikoli Te ne bo pozabil.

                      Dr. Krek, Turški križ.

V domu je bilo shajališče vse župnije. V njem so bili prostor za občinski urad, posojilnica in izobraževalno društvo, dvorana za kulturne prireditve. Tudi reveži niso pozabljeni. V Krekovem domu so imeli prostor za ostarele (hiralnico). Tudi Krekova soba je bila na podstrešju, opremljena s preprostim kmečkim pohištvom, kakor je to želel ljubitelj domačih izdelkov. Okno je obrnjeno proti jugu; med drugimi hribi lahko zreš z okna Krekove sobice tudi na hrib Svetega Miklavža, ki je bil Kreku eden ljubših v vsej lepi Selški dolini. Pod tem hribom spi njegova mati, kot pravi v svoji pesmi.

 

Franc Pfajfar

 

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF