Sestra Mirjam, karmeličanka

Nekje v 7. razredu je bilo, v pripravi na sv. birmo, ko sem se zavedla, da me Bog kliče. In tisti malo zasanjani najstnici je Jezus postal zelo živ in blizu. A potem je Bog delal še dolgo (vso srednjo šolo, par let medicine, do diplome na Visoki šoli za socialno delo), naredil pa hitro, v dobrem mesecu dni, ko sem prepoznala, kam me kliče.

Tisto soboto, 7. septembra 2002, me je Bog presadil v ta dolenjski karmel v Mirni Peči. Poznalo se je, da sem zrasla na dobri zemlji, zato so se korenine prijele. Čez pol leta je Žimantova Minka iz Topolj ob preobleki 15. marca 2003 prejela ime s. Mirjam Svetih Jezusovih ran. Naslednje leto sem na praznik sv. Jožefa izpovedala prve zaobljube, čez tri leta, 19. marca 2007, pa večne, slovesne. 

S hvaležnostjo se oziram nazaj na vso pot, kako me je Bog pripravljal na ta način življenja, da se od znotraj počutim karmeličanko, da preprosto živim le to, kar je On položil vame. Koliko mi je dal v domači družini, na vasi, v župniji! Ogromno mi je dala mladinska veroučna skupina, posvetitev Jezusovemu Srcu, obiskovanje ostarelih in potem v Ljubljani sodelovanje v Bolniški župniji. Lepi so spomini na domačo faro, polni pristnih srečanj, življenjske vere, tako ob delavniških sv. mašah, molitvenih urah ali pa ob večjih slovesnostih. Vesela sem bila srečanj po več letih ob zaobljubah ali farnem romanju. Tako dragocena je molitvena povezanost, ko čutim vašo molitev.

Karmeličanski red je Marijin, ki se ji oblikoval iz puščavnikov v času križarskih vojn. Povsem razumem te može, ki so odkrili, da bodo za mir v Sveti deželi več naredili z molitvijo kot z orožjem – namreč, ko sem zadnje leto pred vstopom učila verouk, sem se prepričala, da ta pot ni zame, da bom več naredila z molitvijo, tako za otroke, kot za tiste, ki jim je zaupano poslanstvo kateheze.

Naše življenje je podobno skritemu življenju nazareške družine, da zaradi zunanje odmaknjenosti, samote in molka lažje živimo notranje življenje molitve, da smo po besedah sv. Male Terezije ljubezen v srcu Cerkve. Na nek način smo poklicane na goro Tabor, da zremo Jezusovo Obličje, pot do tega je pa tudi v skupnem življenju, saj smo kot skupnost Cerkev in imamo dovolj priložnosti, da živimo ljubezen. Več o našem življenju si lahko preberete na http://karmel-mirnapec.rkc.si

s. Mirjam Svetih Jezusovih ran