Preskoči na vsebino


Sveta spoved

Običajno smo ljudje veseli vsakega darila. Čim bolj je darilo »dragoceno«, bolj smo ga veseli.

Poleg odrešenja je  zakrament svete spovedi eno izmed  Jezusovih  najdragocenejših  velikonočnih daril nam ljudem. To je zakrament odpuščanja

grehov, zakrament sprave med nami grešniki in Bogom, zakrament, po katerem nam Bog vrne »zapravljeno« posvečujočo milost., je zakrament, ki nam znova »odpira« nebesa, če smo si jih z velikim grehom  »zaprli«.

Tega dragocenega daru, ki je bilo »zasluženo« z Jezusovim trpljenjem in smrtjo na križu, naj bi bil vsak kristjan zelo vesel.  Po vsakem storjenem velikem grehu naj bi se ga oklenil ob prvi možni priložnosti, da ne bi živel v stanju greha, v stanju brez posvečujoče milosti. Kaj rado pa se dogaja, da s prejemom tega dragocenega zakramenta odlašamo ali  se ga celo branimo prejeti.  Bog je Ljubezen, je Oče, je Dobrota, vendar kot Pravični ne more ravnati drugače kot pravično; pomeni, da dobro obilno povrne, slabim dejanjem pa sledi  »slabo«.

 Večina ljudi si želi čisto okolico. Zato pranje perila, pomivanje posode, pospravljanje, urejanje okolice. Želimo lepo hišo, radi si ogledamo lepe kotičke v naravi, veseli smo čiste reke, urejenih cvetličnih nasadov ..., vse drugače pa je morda glede urejenosti v naši duši. Tu pa  odpovemo in se ne potrudimo, da bi bilo lepo, sveto tudi stanje v njej. Grešno stanje v njej uredi Bog, če se mu damo na razpolago.

Kaj naj storimo mi?

a) Izprašamo si vest. Premislimo, v kakšnih oblikah in kolikokrat smo zavrnili Božjo ljubezen, torej storili greh.

b) Ko ugotovimo, kako smo grešili, v srcu obudimo kesanje. Kesanje je v tem, da nam je hudo, da nam je žal, zakaj smo grešili; zakaj nismo spolnjevali Božje volje, zakaj smo zavračali Božjo ljubezen, zakaj smo se odločili za greh.

c) Po ugotovitvi, kdaj, kako in kolikokrat smo grešili, sklenemo, da se mora sedaj naše življenje spremeniti na boljše, da moramo grehu reči ne, da imamo trdno voljo, da začnemo novo življenje, ki bo v skladu z božjo voljo. Tej odločitvi pravimo: trdni sklep.

č) Po tej predhodni duhovni pripravi  pred duhovnikom (spovednikom) priznamo svoje slabosti, svoje grehe. Obtožimo se vseh velikih grehov. Povemo, kolikokrat smo storili  kak posamezni veliki greh, saj krivda ni enaka, če ga storimo enkrat ali večkrat.

d) Ker smo z grehom storili slabo, nam duhovnik  za »pokoro« naroči, kaj naj storimo dobrega, da  za slabo vsaj malo zadostimo. Pokoro opravimo čim prej, vsekakor do naslednje spovedi.

- Spovedi naj sledi iskrena zahvala Bogu za dar odpuščanja in prejete milosti.

- Bog, ki je ustvaril človeka, najbolje ve, kaj je zanj dobro in koristno. Mnogi se sprašujejo, zakaj spoved.  Kadar človeka nekaj teži, želi to »breme« na nekoga preložiti. Ko mu zaupa svoje težave, mu je lažje, se notranje razbremeni. Ko  se spovemo, ko zaupamo, kar nas teži, še nekomu, nam je laže. Dokaz zato so dolge vrste pri psihologih in psihiatrih. Ljudje se želijo razbremeniti notranjih stisk. Če človek psihologu ne pove iskreno, kaj ga je pripeljalo do stiske, kaj ga teži, kaj občuti, mu psiholog ne more pomagati. Človek mu mora zaupati  svoje probleme. Ko jih zaupa psihologu, jim ta prisluhe, da nasvet, morda predlaga zdravljenje. Pri iskreni spovedi po kesanju in trdnem sklepu  duhovnik v Božjem imenu  zagotovi: ODPUŠPČENI SO TI TVOJI GREHI. Tega pa ne more storiti noben psiholog, noben psihiater.

- Z vsakim grehom prizadenemo nekoga. Z lažjo tega, ki smo mu lagali. S prepirom tega, kogar smo žalili, ga zmerjali, poniževali.  Z nepoštenostjo tega, ki smo ga oškodovali. Z lenobo tega, ki je moral delo opraviti namesto nas.  Z nezvestobo prizadene zakonec sozakonca. Tudi kadar naredimo greh tako naskrivaj, da nihče zanj ne ve, smo v sebi zmanjšali svetost. Zaradi mojega greha je manj sveta tudi skupnost Cerkev, torej sem jo prizadel, ji povzročil duhovno škodo. Ker z grehi prizadenemo bližnje in skupnost, jih priznamo pred predstavnikom skupnosti, pred spovednikom.

- Zakaj pokora?   Bog nam pri spovedi odpusti grehe. Odpusti nam tudi večno »kazen«, pogubljenje. Za vsak greh pa je potrebno zadostiti,  torej nekoliko popraviti škodo, popraviti slaba dejanja. Ker smo storili slabo, nam duhovnik naroči, naj naredimo sedaj nekaj dobrega, torej opravimo pokoro. Česar ne bomo zadostili na zemlji, nam Bog v svoji dobroti zato daje možnost, da bomo zadostili v vicah.

- Pri velikih grehih je potrebno povedati, kolikokrat smo storili  tak  greh. Ni enaka krivda moža, ki je bil nezvest ženi enkrat ali  recimo devetkrat.  Ni enaka krivda, če eno nedeljo nismo bili pri maši ali  pa šestkrat. Čim večkrat storimo  velik greh, večja je krivda, zato je potrebno povedati število storjenih velikih grehov. Če ne vemo natančnega števila, povemo približno ali pa opisno: pogosto sem preklinjal, k sveti maši grem povprečno enkrat  v mesecu ....

- Kar zaupamo duhovniku pri spovedi, tega ta ne sme izdati nikomur tako, da bi se vedelo, kdo se je spovedal konkretnega greha. Duhovnika veže tako imenovana spovedna molčečnost.

- Če ne bi bilo spovedi,  ne bi bili gotovi, ali so grehi odpuščeni, ko se jih kesam, ali mi niso. Sedaj pa smo gotovi: če dobro opravim sveto spoved, so mi grehi odpuščeni.

Milan G.

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF