Preskoči na vsebino


Pokrižanje pri evangeliju

Duhovnik nas pri sveti maši pred branjem odlomka iz evangelija opozori, iz katerega evangelija bomo poslušali: ali iz evangelija po Mateju ali po Luku, ali po Marku ali po Janezu. To stori z besedami: Iz svetega evangelija po....(ime evangelista). Ob vzkliku veselja: Slava tebi, Gospod, se pokrižamo na čelu, na ustnicah in na prsih. 

Ko naredimo križ na čelo, izrazimo Bogu prošnjo, naj odpre naš razum, da bomo razumeli, kar bomo slišali. Tako prosimo za dar umnosti, da bi pravilno razumeli vsebino branega odlomka; da bi doumeli, kaj nam Bog želi sporočiti konkretno po tem odlomku.

Ko naredimo križ na ustnicah, želimo, da bi to, kar bomo slišali, oznanjali tudi drugim, da bi bili oznanjevalci evangelija, torej veselega Božjega sporočila. Kot kristjani naj bi z veseljem to srečo, da nam je oznanjena Božja beseda, delili tudi z drugimi, da bi bili še drugi deležni vesele novice o odrešenju, o našem vstajenju od mrtvih in o večnem življenju. 

Tretje znamenje križa naredimo na prsi, oziroma nad srce, z željo, da bi se Jezusove besede in Njegovo oznanilo vtisnilo v nas tako močno, da bi z vsem svojim bitjem, zlasti z ljubeznijo, to sporočilo uresničevali v vsakdanjem življenju. 

S pokrižanjem pred evangelijem izrazimo torej prošnjo, naj Bog odpre naše misli, podpre naše besede in razplamti naše srce za poslušanje, oznanjevanje in uresničevanje vesele Božje novice v vsakdanjem življenju.

Vsako pokrižanje, če je zavestno, pomeni molitev. Pokriža(j)mo se, preden začnemo kako delo. Verni športnik se brez zadrege pokriža pred začetkom tekme. Mama s pokrižanjem zaznamuje kruh, preden ga prereže ...

Od vsakega od nas je odvisno, ali bo simbolično pokrižanje iskrena  prošnja k Bogu ali pa zgolj navada.

 Milan Grden

Lokacija:
Print Friendly and PDF